Silvio Berlusconi prvič pravnomočno obsojen, a s politiko se bo (zaenkrat) še lahko ukvarjal!

Kasacijsko sodišče je danes potrdilo odločitve nižjih sodišč, ki so Berlusconija obsodila na zaporno kazen. O petletni prepovedi opravljanja javne funkcije bo moralo prizivno sodišče v Milanu odločati znova, kar se utegne zavleči. Tudi glede tega kdaj in če sploh kadarkoli bo šel Berlusconi v zapor, še ni vse jasno.

Prva pravnomočna obsodba ga je sicer doletela, ker je njegovo medijsko podjetje Mediaset pri nakupu televizijskih in filmskih pravic v ZDA prirejalo računovodske izkaze. S tem se je Mediaset v 90. letih prejšnjega stoletja izognil plačilu več milijonov evrov davkov.

Berlusconi italijansko politiko kroji že 19 let. Vse od vstopa v politiko s prvo zmago na volitvah leta 1994 je eden najbolj priljubljenih politikov in vzor “malih ljudi”. Ti so v njem videli človeka, ki se je povzpel s trdim delom in iznajdljivostjo.

Italijani so dolgo po tihem prikimavali energiji in “poskočnosti” Berlusconija, ki se je podil za mladimi ženskami in s številnimi žgečkljivimi škandali skrbel za muzanje tudi na mednarodni sceni.

Eden od tovrstnih škandalov je letos doživel sodni epilog, ko je bil Berlusconi 24. junija na sodišču v Milanu spoznan za krivega v primeru Ruby ter obsojen na sedem let zapora in dosmrtno prepoved opravljanja javnih funkcij. Obsojen je bil zaradi plačevanja za spolne odnose z mladoletno gostjo njegovih divjih “bunga bunga” zabav in zlorabe položaja, da bi afero prikril. Maročanka Karima El Mahroug z vzdevkom Ruby, ki je v središču afere, je obtožbe zanikala, Berlusconi prav tako.

V primeru Ruby je bil sicer Berlusconi obsojen šele na prvi stopnji in njegovi odvetniki so seveda napovedali pritožbo. Do dokončne razsodbe bi lahko minilo še nekaj let.

Spogledovanje z mladenkami ga je med drugim stalo zakona z drugo ženo Veronico Lario, da je Berlusconi “človek divjih zabav”, pa so razkrivale celo ameriške tajne depeše na WikiLeaksu. “Bunga bunga” zabav s prostitutkami v njegovih vilah naj bi se udeleževali številni politiki, tudi številni tuji.

Proces Ruby je sicer le ena od sodnih kalvarij, s katerimi se je moral spopasti Berlusconi. Od 90. let dalje je bil obtožen več kot 30-krat, a pravnomočno še ni bil obsojen. V vrsti procesov so na višjih sodiščih sledile oprostilne sodbe, ponavadi zaradi pomanjkanja dokazov ali zastaranja primerov.

Marca letos je bil na leto dni zapora obsojen tudi zaradi svoje vloge pri sporni objavi prepisov telefonskih pogovorov leta 2005 v enem od časnikov, ki so del njegovega medijskega imperija. Obsodba se nanaša na preiskavo finančne afere, ko so prišle na dan nepravilnosti v bitki za prevzem banke Antonveneta.

Poleg tega ga na sodiščih čaka še nekaj primerov. Med drugim naj bi neapeljsko sodišče oktobra odločilo, ali naj mu sodijo zaradi domnevnega podkupovanja nekdanjega levičarskega senatorja Sergia De Gregoria. Za prestop v desni blok naj bi mu leta 2006 plačal tri milijone evrov, da bi zrušil kabinet takratnega premiera Romana Prodija.

Berlusconi kljub pogostim obiskom sodišč ostaja eden najuspešnejših italijanskih politikov. Je edini, ki mu je po vojni uspelo na položaju predsednika vlade ostati celoten petletni mandat, in sicer med letoma 2001 in 2006. Prvič je bil premier že v letih 1994 in 1995, na položaj pa se je po vmesni vladavini levice s svojim Ljudstvom svobode znova povzpel leta 2008 in zdržal dobra tri leta.

Trikratni italijanski premier je v vladni palači Chigi tako preživel 3340 dni, kar je najdaljši premierski staž po drugi svetovni vojni.

Berlusconi je obenem eden najbogatejših Italijanov: ameriška revija Forbes je lani ocenila, da je šesti najbogatejši Italijan, njegovo premoženje pa znaša 5,9 milijarde evrov. Na Forbsovi lestvici najbogatejših Zemljanov je zasedel 169. mesto.

Njegov poslovni imperij med drugim zajema medijsko mrežo Mediaset s tremi največjimi zasebnimi televizijskimi postajami v Italiji, največjo založniško hišo v državi Mondadori s številnimi časniki ter nogometni klub Milan. Pod okriljem Berlusconijeve družbe Fininvest je po nekaterih podatkih kar okoli 150 različnih podjetij.

Rodil se je v Milanu 29. septembra 1937 kot sin bančnega uslužbenca. Od pevca na ladijskih križarjenjih je napredoval do študiranega pravnika. Svoje premoženje je začel graditi z nepremičninskimi posli.

V začetku 60. let 20. stoletja je v Milanu zgradil sodobno mestno četrt, kamor segajo tudi njegovi televizijski začetki. Četrt je namreč opremil z lastno kabelsko televizijo, ki jo je nato uspešno in v veliki meri z izkoriščanjem pomanjkljive nacionalne medijske zakonodaje na področju varstva konkurence razširil po vsej Italiji.

Po zmagi na parlamentarnih volitvah leta 1994, ko je njegova Naprej Italija postala najmočnejša politična stranka v državi, se je Berlusconi na oblasti v koaliciji z Nacionalnim zavezništvom (AN) Gianfranca Finija, Krščanskimi demokrati (UDC) in Severno ligo obdržal le pol leta. Vlado so zapustili ministri Severne lige. Na oblast se je nato z enako koalicijo vrnil po volitvah leta 2001 in kot edini premier v povojni zgodovini Italije preživel celoten petletni mandat.

Na volitvah leta 2006 je tesno zmagal njegov stari konkurent Romano Prodi, ki pa mandata na čelu levosredinske vlade ni uspelo pripeljati do konca, ampak so morali Italijani spomladi leta 2008 na predčasne volitve. Na njih je Berlusconi z Ljudstvom svobode, v katerem je s Finijem združil Naprej Italijo in Nacionalno zavezništvo, prepričljivo premagal tekmece.

Do prve resne krize je nato prišlo avgusta 2010 po razkolu z dolgoletnim zaveznikom Finijem, ki je odšel razočaran nad Berlusconijevim avtoritarnim vodenjem in številnimi korupcijskimi škandali v stranki. Berlusconiju je nato vseskozi grozil padec, a se je uspešno upiral. Preživel je kar 51 glasovanj o zaupnici.

Po vse večjem pritisku finančnih trgov na Italijo, ki ji je grozil bankrot, pa je bilo zanj usodno glasovanje o sicer manj pomembnem zakonu o zaključnem računu in 12. novembra 2011 je moral odstopiti. Na čelu tehnične vlade ga je čez nekaj dni nasledil ugledni ekonomist in nekdanji evropski komisar Mario Monti.

Tehnično vlado je podpiralo tudi Berlusconijevo Ljudstvo svobode, a se je podpora decembra 2012 končala, kar je privedlo do novih predčasnih parlamentarnih volitev. Te pa konec februarja letos niso prinesle jasnega zmagovalca.

Berlusconi je bil izvoljen v senat, njegovo Ljudstvo svobode pa je po dolgotrajnih pogajanjih aprila le vstopilo v vlado z levosredinsko Demokratsko stranko premiera Enrica Lette in sredinsko Državljansko izbiro Montija. V čakanju na današnjo odločitev kasacijskega sodišča se je veliko ugibalo tudi o morebitnem padcu vlade, saj bi se Ljudstvo svobode lahko umaknilo iz koalicije. Italijo bi tako sredi hude finančne in gospodarske krize zajela še nova politična kriza. (sta)