Več kot nujno zaradi “Hild in balkanskih bojevnikov”. SDS zahteva izredno sejo DZ glede stanja v pravosodju!

Za odločanje v državnem zboru predlagajo več sklepov – med drugim, da državni zbor državnotožilskemu svetu predlaga, da začne s postopki ugotavljanja odgovornosti generalnega državnega tožilca, sodnemu svetu pa, da se opredeli do dela predsednika vrhovnega sodišča.

Kot so zapisali, sodstvo ne deluje dovolj učinkovito in transparentno, zlasti pa ne dovolj hitro. S predolgim čakanjem na odločitve sodišč pa v kriznih razmerah največ izgublja zlasti gospodarstvo.

Temu, da je stanje v pravosodju zaskrbljujoče, po njihovih navedbah pritrjuje tudi dokument Evropske komisije z naslovom Pregled stanja na področju pravosodja, ki Slovenijo “uvršča na eno zadnjih mest v trajanju civilnih in gospodarskih zadev z vidika trajanja sojenja“. Iz omenjenega dokumenta pa je, dodajajo v SDS, mogoče ugotoviti tudi, da imamo v Sloveniji daleč največje število sodnikov in sodnega osebja na število prebivalcev.

Poslanci SDS ob tem opozarjajo, da je vprašanje neodvisnosti sodstva in sodnikov v Sloveniji zelo pogosto zlorabljeno vprašanje in da “sodniki in tožilci pod krinko neodvisnosti sodstva pogosto branijo v preteklosti pridobljene lastne privilegije, skrivajo svoje slabo delo ali celo nedelo, skrivajo svoje napake pri sprejemanju odločitev in podobno, kar nima prav nič z njihovo neodvisnostjo“.

Ob najaktualnejšem primeru izginotja oz. pobega Hilde Tovšak pa omenjajo tudi primer Balkanski bojevnik, afero Prijatelji v stečaju ter primer tožilke Aleksandre Štiblar.

Podrobno iz zahteve za sklic izredne seje DZ na predlagano temo:

Stanje v pravosodju Republike Slovenije, v širšem pomenu besede, torej na sodiščih in tožilstvih je več kot zaskrbljujoče. Temu pritrjuje tudi dokument Evropske komisije z dne 27. 03. 2013 z naslovom “Pregled stanja na področju pravosodja”. Ta Slovenijo uvršča na eno zadnjih mest v trajanju civilnih in gospodarskih zadev z vidika trajanja sojenja, hkrati pa iz omenjenega dokumenta lahko ugotovimo, da imamo v Republiki Slovenji daleč največje število sodnikov in sodnega osebja na število prebivalcev, sočasno pa smo tudi v vrhu porabe proračunskih sredstev za delovanje pravosodja, saj temu namenimo 86,9 evra na prebivalca, povprečje v EU pa je 41,7 evra. Še več, pod krinko neodvisnosti sodstva (sodnikov in tožilcev) se skrivajo njihove napake, slabo delo ali nedelo, napačne odločitve, nepravočasne odločitve, ki jih plačujejo davkoplačevalci, pogosto pa tudi politične zlorabe pravosodnega sistema.

Splošno stanje v pravosodju

Podpisniki zahteve za sklic izredne seje Državnega zbora ugotavljamo, da sodstvo, kot neodvisna veja oblasti, ne deluje dovolj učinkovito in transparentno, zlasti pa ne dovolj hitro, kar postavlja pod vprašaj druge, tudi z Ustavo Republike Slovenije zagotovljene pravice državljanov, npr. pravica do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave Republike Slovenije). To onemogoča učinkovito delovanje posameznih podsistemov države, tudi gospodarstva, ki prepogosto vse predolgo čaka na odločitve sodstva. Zlasti gospodarstvo v kriznih razmerah s predolgim čakanjem na odločitve sodišč izgublja največ.

Da je sodni sistem v Republiki Sloveniji neučinkovit oziroma bistveno premalo učinkovit, je že leta 2003 ugotovil svetovalec v naših predpristopnih pogajanjih, nemški sodnik Norman Doukoff. Preden je končal svoj mandat, je na novinarski konferenci ugotovil, da ni bilo nikakršne spremembe pri mentaliteti slovenskih sodnikov. Ocenil je, da se sodniki pri nas ukvarjajo s ščitenjem svojih privilegijev in plačil. Nadalje je povedal, da je imela Slovenija (obdobje pred pristopom Republike Slovenije k EU) 774 sodnikov za okoli 2 milijona prebivalcev, torej 50 odstotkov več sodnikov kot Nemčija, kljub temu, da jih ima Nemčija že največ na celinskem delu Evrope. Stanje na tem področju se od takrat do danes ni izboljšalo. Ugotoviti je potrebno, da se je stanje v zadnjih letih v kontekstu besed Normana Doukoffa celo bistveno poslabšalo.

Temu pritrjuje tudi dokument Evropske komisije z dne 27. 03. 2013 z naslovom “Pregled stanja na področju pravosodja”, ki je v mnogih pogledih za Slovenijo zelo zaskrbljujoč. Evropska komisija v tem dokumentu poudarja, da so v Evropi zaradi finančne in gospodarske krize nastale korenite spremembe, ki zahtevajo spremembe tudi v sistemu pravosodja. Evropska komisija vidi v procesu reform in vrnitvi zaupanja, ter ponovni gospodarski rasti bistveno vlogo v pravosodnih sistemih držav članic. Evropska komisija v tem dokumentu pravi takole:
“Bistven pomen v učinkovitosti nacionalnih pravosodnih sistemov za EU, dostop do učinkovitega pravosodnega sistema, je temeljna pravica v jedru evropskih demokracij, zapisana pa je v ustavne tradicije, skupne vsem državam članicam. Predvidljive, pravočasne in izvršljive sodne odločbe so pomembne strukturne komponente privlačnega poslovnega okolja, saj ohranjajo zaupanje pri ustanavljanju podjetja, izvrševanju pogodbe, poravnavanju zasebnih dolgov ali zaščiti premoženja in drugih pravic. Sodeč po izkušnjah držav članic pri programih gospodarskega prilagajanja, pomanjkljivosti v delovanju pravosodnega sistema povečujejo negativno spiralo rasti ter spodkopavajo zaupanje državljanov in podjetij v pravosodne institucije. Zato so leta 2011 nacionalne reforme pravosodja postale sestavni del strukturnih komponent teh programov. Izboljšanje kakovosti, neodvisnosti in učinkovitosti pravosodnih sistemov je prednostna naloga tudi v okviru evropskega semestra, to je novega letnega cikla EU za usklajevanje gospodarske politike. Leta 2012 je bilo za šest držav članic (tudi Slovenijo) ugotovljeno, da imajo težave, zlasti glede trajanja sodnih postopkov in organizacije sodstva.”

Evropska komisija navaja tudi naslednje: “Pravica zamujena je pravica odrečena. Za podjetja in vlagatelje so pomembne pravočasne odločbe. Družbe pri odločitvah o naložbah upoštevajo tveganje, da so lahko vključene v gospodarske spore, delovne spore, spore glede obdavčevanja ali plačilne nesposobnosti. Zelo pomembna je učinkovitost, s katero pravosodni sistem v državi obravnava spore. Na primer, kolikor dlje traja sodni spor, toliko dražja postane izvršitev dobavne pogodbe ali pogodbe o opravljanju storitev, po določenem času pa včasih postane celo nepomembna, saj se zmanjša verjetnost plačila na podlagi pogodbe ali plačila pogodbene kazni.”

Vprašanje trajnega mandata in neodvisnosti sodstva

Sodniki imajo v Republiki Sloveniji v skladu z Ustavo Republike Slovenije in zakonom trajen mandat. To pomeni, da so sodniki vse od njihove izvolitve v Državnem zboru, do konca delovne kariere. Republika Slovenija je v tem pogledu ena redkih držav EU, ki to vprašanje ureja na tak način. Trajni mandat sodnikov je sicer splošna evropska norma pravosodnih sistemov, ki sodnikom zagotavlja neodvisnost, toda mnoge druge države, poznajo vrsto postopkov in daljše časovno obdobje, da sodnik pridobi trajen mandat.

Povsem drugo, v Sloveniji zelo pogosto zlorabljeno vprašanje, pa je vprašanje neodvisnosti sodstva in sodnikov. Predlagatelji spoštujemo neodvisnost sodstva, sodnikov in tožilcev, kar se po našem mnenju mora izražati zlasti v obliki povsem neodvisnega sprejemanja odločitev o krivdi ali nekrivdi posameznih obdolžencev, ter seveda o višini kazni in preprečitvi vseh vplivov na sodnikovo in tožilčevo neodvisnost pri odločanju. Toda na tem področju se pojavljajo številni problemi tako znotraj sodstva samega, kot tudi v številnih zlorabah sodstva.

Sodniki in tožilci pod krinko neodvisnosti sodstva pogosto branijo v preteklosti pridobljene lastne privilegije, skrivajo svoje slabo delo ali celo nedelo, skrivajo svoje napake pri sprejemanju odločitev in podobno, kar nima prav nič z njihovo neodvisnostjo. Tudi management v sodstvu, kamor v širšem pomenu besede štejemo tudi tožilstvo, zagovarja sistem neodvisnosti sodnikov in tožilcev, kar v praksi opravičuje njihovo lastno odgovornost za slabo delo ali nedelo posameznih sodišč ali tožilstev. Sporočila javnosti, ki jih širši sistem pravosodja pogosto sporoča, so v smislu: “sodnik je neodvisen”, “tožilec je neodvisen”, “zadeve ne komentiramo” ali celo “sankcije zoper tožilca v primeru napake niso predvidene” (Generalni državni tožilec dr. Fišer za POP TV 21.05.2013 v primeru pobega Hilde Tovšak), da ne govorimo o prevzemanju kakršnekoli objektivne odgovornosti, na primer Generalnega državnega tožilca, za morebitne napake podrejenih, kjer je 21.05.2013 v primeru pobega Hilde Tovšak izjavil “zakaj neki, lepo vas prosim.”

Gre pa seveda tudi za vprašanje zunanjih vplivov na delo sodnikov, tožilcev ali celo za njihovo sprego s kapitalsko političnimi lobiji. Številni so primeri, ki kažejo na to, da v tej povezavi prihaja do obtožnih predlogov, pravnomočnih obtožnic in tudi sojenj, na koncu pa se pokaže, da je bilo vse to le zaradi diskreditacij posameznikov, vse skupaj pa traja leta in leta.

Slabo delovanje pravosodja in politični vplivi nanj

Naše pravosodje v času po spremembi političnega sistema leta 1991 nikoli ni naredilo potrebne in učinkovite preobrazbe, kakršno bi moralo narediti. Na to kažejo tudi imenovanja sodnikov v Državnem zboru, kar je ostanek preteklosti. Takoj po spremembi političnega sistema, je bilo zakonsko določeno, da so lahko v trajni mandat imenovani le tisti sodniki, ki v preteklosti niso sprejemali odločitev, ki pomenijo kršitve človekovih pravic in svoboščin. Ta del zakona pravosodna veja oblasti nikoli ni spoštovala, v trajni mandat so bili po postopkih znotraj pravosodne veje oblasti imenovani praktično vsi sodniki, tudi tisti, ki so v preteklosti s svojimi odločitvami neposredno kršili človekove pravice in svoboščine. Pretežno levo usmerjene vlade, ki so se po letu 1991 močno spogledovale s preteklostjo, so z zaprtim krogom prilagajanja zakonodaje, prenašanja pristojnosti za predlagateljstvo določenih imenovanj na predsednika države in podobnimi ukrepi, zagotavljale prenašanje miselnih vzorcev preteklosti in “ustreznosti” kadrovanja v pravosodni veji oblasti vse do danes. Tipičen primer takega kadrovanja je predlog nekdanjega predsednika republike dr. Danila Turka, ki je Državnemu zboru predlagal v izvolitev sedanjega predsednika Vrhovnega sodišča Branka Masleše in sedanjega Generalnega državnega tožilca dr. Zvonka Fišerja. Javno znano in v postopkih njunih imenovanj v Državnem zboru na omenjeni mesti je bilo dokazano, da sta oba pred letom 1991 s svojim delom v pravosodju in s svojimi odločitvami neposredno kršila človekove pravice in svoboščine. Sedanji predsednik Vrhovnega sodišča je tako v vlogi s strani nekdanje JLA izbranega tožilca sodeloval pri ogledih krajev umorov prebežnikov državne meje na območju Kopra. Do sodnih postopkov zoper storilce nikoli ni prišlo. Sedanji Vrhovni državni tožilec pa je pred letom 1991 v vlogi sodnika obsodil duhovnika, ki ni naredil nič drugega kot to da je na kraju povojnih pobojev postavil križ in ga blagoslovil. To je jasen dokaz, da ne eden ne drugi po spremenjeni zakonodaji po osamosvojitvi ne bi smela biti imenovana na mesti sodnikov, kaj šele, da sta zasedla najvišji delovni mesti v pravosodju in tožilstvu. Pretežno levo usmerjene vlade po letu 1991 so tako stanje v pravosodju ne le tolerirale, še več, tako stanje so s prilagajanjem zakonodaje tudi generirale. Tipičen primer, ki ni edini, je pa eden zadnjih, je prenos velikih pooblastil na predsednika države (leta 2011 dr. Danilo Turk) pri imenovanjih v sodstvu in tožilstvu. Leva politična opcija je torej tista, ki je na tak način neposredno vplivala na stanje tako v pravosodju kot na tožilstvu. Njej zvesti kadri na najvišjih  mestih v pravosodnem sistemu, so enako ravnali v odnosu do podrejenih in tako so vseskozi vzpostavljali sistem pravosodja, ki je v politični spregi z levo politično opcijo. Danes smo priča stanju, ko so znotraj pravosodnega sistema zaželeni in nagrajeni vsi ki ustrezajo levi politični opciji, za vse ki pa se s tem ne strinjajo pa v sistemu pravosodja očitni ni prostora. Kako si drugače tolmačiti izjavo dr. Zvonka Fišerja, generalnega državnega tožilca, da “sankcije zoper tožilca v primeru napake niso predvidene” (POP TV 21.05.2013 v primeru pobega Hilde Tovšak), hkrati pa ta isti generalni državni tožilec disciplinsko kaznuje tožilko Aleksandro Štiblar, ki je v primeru “koroška deklica” izrekla zgolj nekaj pomislekov na račun tožilskega dela.

“Ustrezno” kadrovanje se kaže na vseh nivojih. Naj navedemo le dva primera, ki ne predstavljata le “ustreznega” kadrovanja, ampak tudi zlorabo zakona, morda celo kaznivo dejanje. Dan pred odhodom Pahorjeve vlade, 09.02.2012, je generalni državni tožilec dr. Zvonko Fišer izpeljal vse postopke za imenovanje generalnega direktorja tožilstva. To je postal sicer tožilec, toda tudi vrhunski politik LDS Boštjan Škrlec, ki je bil do takrat državni sekretar  na Ministrstvu za pravosodje. Generalni državni tožilec dr. Zvonko Fišer pri imenovanju ni spoštoval zakonodaje, temveč jo je zlorabil, da bi dosegel svoj cilj. To seveda ni politična ocena, temveč ugotovitev upravnega sodišča.  Drug primer je imenovanje Harija Furlana na mesto predstojnika specializiranega državnega tožilstva, prav tako tik pred odhodom Pahorjeve vlade, 09.02.2012. Harij Furlan je pred tem zasedal mesto direktorja NPU. Pred razkritjem medijev v letu 2011 je bil eden najbolje plačanih uslužbencev državne uprave s plačo, ki je presegala plačo predsednika države. Imenovanje Harija Furlana na mesto vodje specializiranega državnega tožilstva je bilo opravljeno dan ali dva pred odhodom Pahorjeve vlade, pri tem pa so Harija Furlana “pozabili” razrešiti z mesta direktorja NPU. S tega mesta je bil formalno razrešen šele 14.02.2012. Zakon je bil torej ponovno kršen, Harij Furlan pa je formalno nekaj dni opravljal kar dve funkciji.

“Ustrezno” opravljanje dela pa se kaže v obliki slabega dela, nedela, strokovnih napak v pravosodju in podobnega. V nadaljevanju navajamo zgolj nekatere primere. Sodnik Šubic v primeru Elan toliko časa ni izdal sodbe, da je primer zastaral. Tožilec Železnik je v omari držal do zastaranja več deset spisov, ki so se nanašali na gospodarski kriminal, posledica česar so bila zastaranja. Predsednik sodišča v Ormožu Keček je primer grožnje policista Gomilška nekdanjemu predsedniku vlade Janezu Janši v predalu držal do zastaranja, posledica česar je bila njegova vrnitev na delovno mesto. V podobnem primeru grožnje nekdanjemu predsedniku vlade Borutu Pahorju, pa je bil hrvaški državljan Zagajski po hitrem postopku obsojen na 11 letno zaporno kazen in zaprt.

Poseben problem predstavljajo tudi očitno politično vzpodbujeni in vodeni tožilski in sodni postopki zoper posameznike z veliko medijsko podporo, ki se potem brez razloga vlečejo več let, pogosto pa se končajo z oprostilno sodbo (primer ministra Karla Erjavca, primer postopkov zoper Janeza Janšo primer Roberta Fojkarja). Posameznikom v takih postopkih je  narejena velika moralna ali celo politična škoda. Takšni so bili tudi postopki zoper Janeza Janšo v primeru domnevne trgovine z orožjem, Depale vasi, očitno pa tudi v zadnjem primeru v zadevi Patria.

Zavedajoč se vseh težav v pravosodju smo poslanci SDS v preteklosti večkrat predlagali nekatere spremembe ustave in zakonov s ciljem izboljšanja stanja na tem področju, vendar do dovolj visokega političnega soglasja za realizacijo do sedaj ni prišlo.
Predlog sklepa za odločanje na seji DZ
Podpisnice in podpisniki zahteve za sklic izredne seje DZ predlagamo, da Državni zbor odloča o sprejetju naslednjega PREDLOGA SKLEPA: 1. Državni zbor Republike Slovenije se je seznanil s stanjem na področju pravosodja in ugotavlja, da je stanje kritično in potrebno ustreznih ustavnih in zakonskih sprememb, ki bi prispevale k večji učinkovitosti pravosodja kot celote. 2. Državni zbor Republike Slovenije ugotavlja, da sodna veja oblasti pri pregonu najhujših oblik gospodarskega kriminala in korupcije ni dovolj učinkovita, zato poziva Vrhovno sodišče Republike Slovenije in Vlado republike Slovenije, da v okviru svojega ustavnega položaja in zakonskih pooblastil ukreneta vse potrebno za izboljšanje stanja. 3. Državni zbor Republike Slovenije ugotavlja, da sodna veja oblasti pri pregonu najhujših oblik gospodarskega kriminala in korupcije ni dovolj učinkovita, zato nalaga Ustavni komisiji Državnega zbora, da v sodelovanju z zunanjimi strokovnjaki takoj prične s postopkih ustreznih sprememb Ustave Republike Slovenije, vključujoč vprašanje trajnega mandata sodnikov, ki bodo doprinesle k ureditvi stanja na tem področju. 4. Državni zbor Republike Slovenije predlaga Državnotožilskemu svetu, da prične s postopki ugotavljanja odgovornosti Generalnega državnega tožilca. 5. Državni zbor Republike Slovenije predlaga Sodnemu svetu, da se opredeli do dela predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije in do stanja v pravosodju.

Obrazložitev

Ustave Republike Slovenije v 3. členu opredeljuje načelo delitve oblasti ob načelu ljudske suverenosti, saj najprej določa, da ima oblast ljudstvo. S tem se še bolj poudarja, da načelo delitve oblasti ni uveljavljeno zaradi oblasti, ampak zaradi ljudstva, kajti načelo delitve oblasti je tisto načelo, ki naj prepreči zlorabo oblasti, ki gre vselej na račun ljudstva oziroma na račun pravic posameznika. Zato ima načelo delitve oblasti dva pomembna elementa, in sicer ločitev posameznih funkcij oblasti in obstoj zavor in ravnovesij med njimi. Po prvem elementu so zakonodajna, izvršilna in sodna veja oblasti ločene druga od druge, kar tudi pomeni, da so organi oziroma nosilci teh posameznih vej oblasti ločeni drug od drugega oziroma niso isti. Absolutna izvedba načela ločitve oblasti ne obstaja, saj bi to pomenilo ne samo, da nosilci posamezne veje oblasti postavljajo sami sebe na funkcijo in le njej sami odgovarjajo, da si le sami določajo svojo pristojnost in da s svojimi odločitvami ne smejo posegati v področje druge veje oblasti (OdlUS III, 89, U-I-83/94, Ur. l. RS 48/94).

Ravno zaradi tega mora med posameznimi vejami oblastmi obstajati sistem zavor in ravnovesij, s katerim vsaka od teh vej oblasti vpliva druga na drugo in jo omejuje. Prav tako pa tudi do določene mere sodelovanje, kajti drugače si tudi ni mogoče predstavljati delovanja sistema državne oblasti kot celote.

Podpisniki zahteve za sklic izredne seje Državnega zbora v zvezi s stanjem v pravosodju, se vsekakor strinjamo, da nobena od teh treh vej oblasti ni neodvisna od tistega, ki je edini nosilec oblasti v Sloveniji, to je ljudstvo. Podpisniki zahteve menimo, da se kot predstavniki zakonodajne veje oblasti tega dejstva zavedamo, in sicer dejstva, da smo predstavniki ljudstva in da v njegovem imenu in za račun ljudstva, kar si tudi prizadevamo in odgovorno izkazujemo s svojim delovanjem. Enako mora veljati tudi za sodstvo. Sodstvo samo bi se moralo zavedati svoje velike odgovornosti v okviru učinkovitejšega delovanja sodstva in tudi prevzeti odgovornost.

Menimo, da je potrebna zaveza vseh subjektov v pravosodnem sistemu, s katero bi se zavezali k skupnim potrebam in ukrepom za delovanje pravne države. Ta zaveza pa mora izhajati iz pravosodja samega, kajti le tako bo izkazana resna zaveza, da bo dejansko storjen premik k dvigu zaupanja v pravosodni sistem. Na to je opozarjal tudi sam minister za pravosodje dr. Senko Pličanič, ko je odgovarjal na ustna poslanska vprašanja na zadnji redni seji Državnega zbora 20. maja 2013. Da sodna veja oblasti ne deluje v skladu s pričakovanji, dokazujejo številni primeri, med katerimi navajamo le nekatere novejše.

Primer “Balkanski bojevnik”

Zadeva “Balkanski bojevnik” je razkrila neučinkovitost sodišč in postavila pod vprašaj samo delovanje pravne države. Zakaj so bili v Sloveniji izločeni ključni dokazi, ki so bili upoštevani pred sodišči v tujini, Srbiji in Italiji? V zadevi “Balkanski bojevnik” je bila večinoma osumljencev oproščena. Niso se upoštevali dokazi, ki so bili upoštevani pri sojenju v Srbiji in Italiji. Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je izločil dokaze, ki so bili zbrani v tujini, in sicer zaradi ocene, da naj bilo prisluškovanje telefonskim pogovorom Dragana Tošića nezakonito. Sama zadeva “Balkanski bojevnik” je vsekakor eden od primerov, ki nakazuje na to, da slovenska sodišča niso dovolj učinkovita. Tudi do sodbe na prvi stopnji je prišlo šele v dveh letih. Sedaj pa vpleteni v to zadevo zahtevajo od države 300.000 evrov za “prestane bolečine”. Toda kako se je odzvala stroka? Predsednik Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Branko Masleša je povedal, da javnost ni strokovna, da ne pozna visokih standardov sodstva v Sloveniji in podobno. Ogorčen je bil nad tem, da se v sodstvo vmešava politika in javnost. Nesporno aroganten odgovor.

Primer “Hilda Tovšak”

Najaktualnejši primer izginotja oziroma pobega Hilde Tovšak je vrgel dodatno senco na delovanje in učinkovitost sodstva in poglobil nezaupanje javnosti v pravno državo in nepristranskost pravosodnega sistema. Kasnejše prijetje omenjene je sicer dobra novica, ki bo vsaj delno pomirila javnost in dala obliž na hudo napako pravosodne veje oblasti. Slednja ima sedaj čas in priložnost za pričetek postopka samoočiščevanja. Če bo seveda pogledala samo sebe v ogledalo. Glede na odzive generalnega državnega tožilca dr. Zvonka Fišerja je to precej malo verjetno. Dosedanji objavljeni podatki kažejo, da je bila procesna napaka storjena s strani Harija Furlana, vodje Specializiranega državnega tožilstva. Dosedanji dokazi kažejo, da je vodja specializiranega državnega tožilstva  Harij Furlan tisti, ki bi moral pravočasno vložiti ustrezen akt na sodišče, glede na to, da je spremenil obtožnico v milejšo obliko, pa tega ni storil. Mnogi trdijo, da gre za napako, ki si je ne bi smel privoščiti niti kandidat za kak povprečen izpit na fakulteti. Gre za hud in resen spodrsljaj, ki ne bi smel ostati brez posledic. Toda naša realnost je drugačna. Generalni državni tožilec dr. Zvonko Fišer govori o domnevni in morebitni napaki, za katero niso predvidene sankcije, sam pa na novinarska vprašanja ali bo odstopil zaradi objektivne odgovornosti, arogantno in vzvišeno z zavijajočimi očmi odgovarja s vprašanjem “zakaj neki, lepo vas prosim”. Kaj pomeni samo dejstvo predaje Hilde Tovšak za pravosodje? Vsekakor ne spremeni dejstva, da sodstva in tožilstva ne pestijo težave. Na slednje vprašanje dr. Erik Kerševan odgovarja (Finance.si, 23. maj 2013), da “ne. To je treba zelo jasno povedati, da to ne spremeni ničesar. Na tem primeru se je pokazalo, kaj je vse narobe. Da se je zdaj javila in vrnila, je sicer pozitivno, vendar pa dejstva, da problemi še vedno obstajajo, to ne spremeni. Poudarjam in bojim se, da se bo po tem epilogu poskušalo interpretirati vse skupaj kot zgodbo s srečnim koncem. To bi bil globoko napačen zaključek.”
Dr. Saša Zagorc pojasnjuje, kot izhaja iz članka v Financah (23. maj 2013), da je predaja Hilde Tovšak posreden dokaz, da ni bilo nič nastavljeno in da je šlo v tem primeru za malomarnost odgovornih. “Če bi bila zadeva organizirana, bi bila Tovšakova tujini,” poudarja dr. Saša Zagorc. “Primer Tovšakove kaže, da internih kontrol na sodiščih ni in da na tožilstvu nimamo varovalnega mehanizma,” še dodaja. Obenem pravi, da bosta morala generalni državni tožilec dr. Zvonko Fišer in vodja Specializiranega državnega tožilstva sama ugotoviti, koliko se počutita odgovorna. Na vprašanje, ali bi morala Fišer in Furlan odstopiti, odgovarja, da je “to je vprašanje lastne vesti”. (Finance.si, 23. maj 20113).

In kako sta v danem primeru ukrepala najodgovornejša? Generalni državni tožilec dr. Zvonko Fišer je nad delom Specializiranega državnega tožilstva uvedel nadzor, o čemer je pobudo podal tudi minister za pravosodje dr. Senko Pličanič. Predsednik vrhovnega sodišča Branko Masleša je v zvezi s primerom Hilde Tovšak na Višje sodišče v Ljubljani in na Višje sodišče v Mariboru naslovil zahtevi za pregled poslovanja.

Podpisniki zahteve za sklic izredne seje Državnega zbora v zvezi s stanjem v pravosodju pričakujemo, da bodo v pravosodnem sistemu nepravilnosti odkrili in odgovorne sankcionirali, kar pa glede na ustaljeno prakso ni pričakovati.

Primer afere “Prijatelji v stečaju”

Afera “Prijatelji v stečaju” je na primeru stečajnih postopkov pokazala na prijateljske povezave med stečajnimi upravitelji in sodniki. To dejstvo samo po sebi ni sporno, sporno je, da so se v javnosti razkrili utemeljeni sumi, da so bili ravno na podlagi teh povezav stečaji višje vrednosti vedno dodeljeni istim upraviteljem. Hkrati pa so se v javnosti pojavili podatki, da stečajne postopke obvladujejo tri skupine stečajnih upraviteljev. To je možno zaradi sistemskih pomanjkljivosti pri administrativnem dodeljevanju zadev stečajnim sodnikom. Stečajni upravitelji iz teh skupin naj bi prirejali skupna kosila, piknike, udeleževali pa naj bi se jih tudi sodniki in administratorji.

Razkritje teh povezav v javnosti je nastalo po naključju ob objavi fotografij z zabave pri eni izmed stečajnih sodnic, kar pomeni, da v pravosodju obstajajo sistemske pomanjkljivosti nadzora pri dodeljevanju stečajnih postopkov in izbiri stečajnih upraviteljev, saj bi takšne povezave morale preprečiti ali zaznati ravno ustrezne sistemske ureditve. Stečajni postopki morajo potekati pošteno in transparentno z vidika vseh udeležencev. Država je v stečajnih postopkih pogosta upnica zaradi neizplačanih prispevkov in davkov, upniki, katerih likvidnost je lahko odvisna o delnega poplačila v stečaju pa morajo v najkrajšem možnem času dobiti poplačane svoje terjatve.  Transparentnost in hitrost stečajev pa prispeva k uspešnem in konkurenčnem poslovnem okolju, ki na dolgi rok zagotavlja več delovnih mest in investicij v to poslovno okolje. Poleg tega je Zbornica upraviteljev Slovenije v disciplinskem postopku po prijavi Ministrstva za pravosodje in javno upravo, ki je sledila po odkriti aferi oprostila vse prijavljene stečajne upravitelje (šest prijav).

Glede na razplet dogodkov po navedeni aferi se do danes z vidika odprave ali ugotovitev sistemskih pomanjkljivosti v pravosodju ni naredilo nič. Sprejem novega stečajnega zakona ne bo pripomogel k izboljšanju stečajnega in s tem tudi poslovnega okolja, če ne bodo sistemske pomanjkljivosti odkrite in odpravljene znotraj pravosodja.

Primer “Aleksandra Štiblar”

Madež na učinkovitost in pristranskost delovanja pravosodja oziroma tožilcev daje tudi primer “koroške deklice”. Pri tem želimo podpisniki zahteve za sklic izredne seje Državnega zbora v zvezi s stanjem v pravosodju opozoriti predvsem na dejstvo, da se je Generalni državni tožilec dr. Zvonko Fišer odločil sprožiti disciplinski postopek zoper tožilko Aleksandro Štiblar, ker je javno spregovorila o domnevnih nepravilnostih tožilstva v prej omenjenem primeru. Omenjena tožilka je v disciplinskem postopku poskušala dokazati, da res ni bilo vse narejeno v smeri raziskanja suma spolne zlorabe pri koroški deklici, kot je dejala za MMC (21.08.2012). Pred disciplinsko komisijo Vrhovnega državnega tožilstva je poskušala zavreči vse očitke iz predloga, kjer ji je bilo očitano, da je kršila ugled in dostojanstvo svoje službe, ker je vzbudila sum, da ni bilo storjeno vse kot bi moralo biti. Nazadnje je sedaj že nekdanja državna tožilka Aleksandra Štiblar zaradi tega dogajanja zapustila tožilske vrste.(sta/ured)