Čudna so pota Hildina

Piše: Ana Jud, publicistka

Spektakularni pobeg gradbene baronese

Razmišljam, kaj napisati o Hildi (Tovšak), česar ni napisal še nihče. Te dni, pa tudi sicer, zadnja leta, se je o gospe pač pisalo veliko. Z dejanji, ki so med ljudmi vzbujala zgolj gnev, si je na glavo nakopala vsesplošen prezir in sovraštvo. Malo je takšnih, ki se je ne sramujejo. Je še kdo razen župana Zorana Jankovića, ki si drzne javno povedati, da mu ni žal, ker je sodeloval z njo?

Pred dvema letoma sem jo nekajkrat srečala v Mercatorju v Zupančičevi jami. V trgovino je prišla zmeraj v spremstvu vsaj meni neznane mlajše ženske. Vedno sta kupili le kakšno malenkost.

Spomnim se, da je enkrat vzela revijo Ambient in neko sladkarijo. Kot običajno, je tudi tisto malenkost plačala z bankovcem za 500 eur. V času, ko je že vsa država rjovela zaradi njenih zgrešenih naložb, sumljivih poslov, izkoriščanja delavcev in okoriščanja na njihov račun, ji denarja očitno ni primanjkovalo. Bila je videti utrujena, bleda, v obraz že skoraj siva in precej zanemarjena, a tudi zaničljivi pogled, ki ji ga je namenila blagajničarka, ni omajal kamnitega izraza na njenem obličju.

Je ta oseba res kamnita kot trdi material iz katerega so se gradila stanovanja, ki jih je bilo praviloma potrebno še večkrat naknadno popravljati?

Nekoč, ko je obilno deževalo, se mi je čez širno steno spalnice kar na lepem izrisala mokra črta. Da, nekaj časa mi je bilo dano živeti v stanovanju v bloku, ki ga je zgradil Vegrad. Saj je lep blok, a stanovalci so se večkrat pritoževali nad šlampasto opravljenimi deli. Lastnik stanovanja pa mi je šele potem, ko sem odhajala, na kavi pojamral, da sploh ne ve, kaj naj naredi s tem stanovanjem. Sam ga je dobil od nekoga, ki je svojčas delal kot podizvajalec Vegrada, in ker Hilda ni imela (?) denarja, da bi mu delo plačala, mu je namesto tega dala v last stanovanje. Takšnih, ki so namesto plačila v denarju prejemali stanovanja, je, kot se je govorilo po naselju, še veliko. Soseda, mala obrtnica, je rada zastokala, kako ji je Hilda v nekem drugem bloku dala še eno stanovanje, a je tako grozno nedodelano, da ga sedaj ne more prodati. Če bi ga hotela dati v najem, pa bi morala vanj vložiti še precej lastnih sredstev.

Koliko je tudi tistih, ki za Vegrad niso opravljali primarnih gradbenih poslov, a so prejeli v dar stanovanja? Ena plus ena je dva. Razmišljam, zakaj mi je bilo v istem bloku dano tako pogosto videvati najbolj sluzastega Morisovca? In malega prijaznega lobista, ki se spozna na vse, od telekomunikacij do Vatikana? No, tudi on je rekel, da mu v tistem bloku ni všeč. Je rekel, da ima v kleti tri parkirne prostore, pa so vsi skupaj primerni ravno za en avto. Saj menda so novinarji, kot mi je zaupal en urednik, že preverjali povezave, a daleč niso prišli. Vse je bilo »pokrito« s primerno urejeno dokumentacijo. Uradno stanovanja nihče ni dobil kar tako. Uradno so ga vsi kupili. Neuradno pa … saj razumete, človek se mora v življenju pač znajti.

Hilda se je znašla. Dokler je bilo denarja dovolj in kriza ni začela sesuvati bank. Ampak tudi to bi se dalo preživeti. Če ima človek čisto vest. Ljudje bankrotirajo, pa kaj. Saj se spet lahko postavijo nazaj na noge. Hilda pa se je ujela v past lastne arogance, pohlepa, hudobije. Obnašala se je vsemogočno. Vsi smo potočili kakšno solzo, ko smo gledali zgarane delavce z juga, ki niso imeli niti za kos kruha, kaj šele da bi lahko nahranili družine zaradi preživetja katerih so se sploh odpravili v Slovenijo. V to (nekdaj) obljubljeno deželo. Hilda ni potočila nobene solze. Tedaj res ne.

Malo je zajokala šele, ko so ji izrekli prvo zaporno kazen. A ne zato, ker bi obžalovala zla dejanja. Zajokala je, ker si ni predstavljala, da se bo morala odreči svobodi. Če slovenski sistem preganjanja gospodarskega kriminala ne bi bil tako kilav, bi jokala še zdaj. A tudi tokrat se je izvlekla.

Spektakularni pobeg zagotovo ni bil naključen. Verjamem, da so ji pomagali predvsem tisti, ki so tako ali drugače poslovali z njo in jih je z obremenilnimi informacijami držala v šahu. Teh ljudi je veliko. Resda jih ni toliko kot tistih, ki jo prezirajo in sovražijo, a še zmeraj jih je dovolj, da si lahko na njihov račun privošči svobodo. Pa čeprav na begu. Ne verjamem, da bodo Hildo kdaj našli. Živo, mislim.