Ste jedli ribe?
Piše: Ana Jud, publicistka
Lakota, orodje za politično obračunavanje
Se spomnite akcije Rad jem ribe, ki naj bi delovala kot nacionalna splošna promocijska akcija ribogojskih in ribiških proizvodov? Plakate, s katerih sta se smejala kuharska zakonca Novak, smo videli povsod. Cena zaigranega nasmeha je bila astronomska. Skorajda 700 tisoč eur. Akcijo, ki so jo kritiki sicer že lani raztrgali, pa sta sofinancirala ministrstvo za kmetijstvo in evropski sklad za ribištvo – torej, tudi mi vsi.
Vse skupaj je bilo tako grozno šlampasto pripravljeno, da tekst, ki se je pojavil na oglasnih panojih, ni bil niti pravilno lektoriran. Sredi krize, ko na Rdečem križu in Karitasu zmanjkuje celo paketov z makaroni in oljem, promovirati hrano, ki že a priori velja za dražjo – žal, ribe sodijo v to kategorijo –, pa najbrž tudi ni najbolj smiselno. Če pogledamo naključno: za 1 kg sveže postrvi boste ponekod odšteli 6,6 eur, za 1 kg piščančjih hrenovk v akciji pa samo 3,56 eur. Če niste ravno picajzlasti glede hrane, in če stiskate vsak eur – in ljudi, ki so v Sloveniji primorani gledati na vsak eur, je iz dneva v dan več –, boste zagotovo prej kupili piščančje hrenovke v akciji. Postrvi ne boste kupili. Če vas ribji apetit ne bo izpustil, boste za potešitev pri kakšnem nižjecenovnem trgovcu izbrali ribje konzerve za nekaj centov. V času suhih krav marketinške akcije več niso tako uspešne in tudi akcija Rad jem ribe je prinesla dvomljive učinke. Če jih je sploh prinesla?
Še lani, le kmalu za tem, ko je na dan privršala akcija Rad jem ribe, pa so slovenske medije okupirali lačni otroci. To je nedvomno tema iz katere se nihče ne bi smel norčevati. Lačni otroci v Sloveniji dejansko obstajajo, a za večino njih nikoli ne izvemo, saj je njihove starše preveč sram, da bi se izpostavljali javnosti in prosili za pomoč. Revščina je v Sloveniji še vedno tabu temu. Revni ljudje so lahko hitro stigmatizirani, čeprav niso vsi revni po lastni krivdi. Marsikdo se ne zmore sam preživljati zaradi bolezni. Spet drugi ne premorejo toliko komunikacijskih veščin, da bi si bili sami sposobni poiskati delo, s socialnimi prejemki pa je življenje bolj ubogo. Vse našteto lahko predstavlja razloge, ki pravo revščino pogosto skrijejo med štiri stene, tja pa medijski žarometi redko pokukajo.
Podatek, da je prejšnja vlada SDS nakazala 40 milijonov eur za subvencijo šolske prehrane, je bil nekako preslišan. Mediji so se raje obmetavali s političnimi računicami ter – golobi. Samo mimogrede: kako pogosto otroci v šolah dobijo za malico tudi ribe?
V začetku letošnjega aprila pa je v naše kraje udarila novica, da so slovenski otroci predebeli. Seveda je takoj zabobnelo: kako predebeli? Mar niso bili pred šestimi meseci še vsi lačni? Sedaj pa kar naenkrat predebeli? No, organizacija Unicef je predstavila poročilo, po katerem je Slovenija glede blaginje otrok, na lestvici 29 gospodarsko najrazvitejših držav sveta, na solidnem 12 mestu, in to celo pred sosednjo Avstrijo, Veliko Britanijo in Kanado. Skrb vzbujajoči podatek iz poročila pa je, da imamo v Sloveniji najvišjo stopnjo otrok s čezmerno težo. Kako je to mogoče? Preprosto, tudi lačni otroci so lahko predebeli.
Vemo, da je najcenejša hrana pogosto tudi najmanj kakovostna. O tem se lahko prepričate, če se sprehodite med policami trgovin. Testenine iz bele moke, napihnjeni kruh iz bele moke, cenene čokoladke in mehurčkaste pijače … pač, vse je cenejše od, recimo, testenin iz polnovredne moke, bio sladkarij in ekološko pridelanih sokov. Primerjajte čokolade, ki jih lahko kupite v Lidlu in v Sanolaborju? V Sanolaborju boste za ekološke čokolade odšteli kakšne 4 eur, v Lidlu boste za navadne čokolade odšteli nekaj centov. Revni ljudje se žal ne morejo ozirati na to, kaj jedo, oni se ozirajo le na to, da nekaj pač pojedo. Pogosto kar koli. Za njih hrana ni užitek, ker si ga itak ne morejo privoščiti. Za njih je hrana zgolj gorivo, da preživijo; in ker so primorani uživati hrano slabše kakovosti, so predebeli. Kljub temu, da so še vedno lačni. Časi, ko je debelost še veljala za simbol bogastva, so že vsaj dobro stoletje za nami. Sedaj ni moderno propagirati debelih krofov z marelično marmelado. Dandanes je, kot vidite, moderneje propagirati ribe.
Tragično je, da politika čedalje huje manipulira s hrano in njenimi potrošniki. To ni samo naš problem, to je globalni problem celotne civilizacije. Afere s prehrambenimi izdelki so stalnica na medijskem jedilniku.
A če se omejimo na Slovenijo, je najhujše ravno dvolično manipuliranje z lačnimi otroci in ribami. Lakota je postala najnizkotnejše orodje za obračunavanje. Ko politika lačne in revne potrebuje za lastno propagando ter obračunavanje z nasprotniki, ji ti pridejo še kako prav. Če je treba s prstom pokazati na vlado češ, glejte kam ste pripeljali državo, še otroci so lačni, ja, tedaj revnih kar mrgoli. Ko politika zaključi obračun z nasprotniki in se povzpne na oblast, pa lačni spet ostanejo samo statistika češ, s posameznimi zgodbami naj se bojujejo dobrodelne institucije. Takrat politika več nima časa za njih. Razumljivo. Politika se tedaj ukvarja samo še s kreiranjem akcij tipa Rad jem ribe, skratka, akcij, preko katerih si nesnažni lobisti na vaš račun privoščijo porcijo mastnega brancina v Cubu, vi pa se skromno potešite s, hm, recimo, Calvo konzervo.
Cena postrvi na veliko je zda in kanadi okrog dveh evrov na kilogram. dela se tudi na krizanju vrst ki so bogate z omega kislinami in imajo boljse donose pri temperaturi talne vode. Vecina ribogojnic je v sloveniji predpotopna in akvakulture prakticno ni. povrsinska voda je preonesnaezena , pokritih ribogojnic ki bi se napajale iz talne vode prakticno ni, niti ni hidroponike ki bi komplementirala odpade vodne iz ribogojnice.
Ce hoces v sloveniji odpret ribogojnico, moras verjetno deset let okrog letat s papirji in verjetno traja stoletje preden pridobis dovoljenje za bazene crpalke in cistilno napravo..
zato je pac postrv drazja za 4 evre , razlika pa konca v zepih politikov.
@Demi Zen
…primerjati cene USA in Kanade s slovenskimi je nemogoče. Tvoj drugi odstavek bi dopolnil….Če nimaš zvez in poznanstev…..potem velja:
Če hoceš v Sloveniji odpret ribogojnico, moraš zagotovo deset let okrog letat s papirji in zagotovo še traja desetletje, preden pridobiš dovoljenje za bazene, črpalke in čistilno napravo..
———
Bumbar zbrisani: ne razumem zakaj bi blo primerjat cene nemogoce, gre za popolnoma primerljiva okolja. v katerem sta zunanja stroska samo el energija in krma.
Začne se že pri promociji. Vsi poznamo razne parole: KUPUJMO SLOVENSKO / KAKOVOST IZ SLOVENIJE … itd.
Če realno odštejemo čas transporta (a tudi slovenska roba v trgovinah ni vedno sveža), me nihče ne more prepričati, da naj bi bil krompir ali pa zelje iz Slovenije nujno boljši od onega iz Avstrije ali Madžarske. Rastline so odvisne od zemlje in ne od narodnosti, to je že prva laž, ki jo objavljajo panoji KUPUJMO SLOVENSKO in KAKOVOST IZ SLOVENIJE. Pri ribogojnicah smo, kot je povedal Demi Zen predpotopni, nore krave pa smo tudi imeli, kot vse druge države v Evropi. Je pač globalizacija.
Prepričan sem, da se v Sloveniji veliko dela nenačrtno. Samo poglejte, koliko kruha ostaja neprodanega. Če bi se to vsaj naslednji dan prodajalo močno znižano, kot to dela Hofer. Pa ni tako, namesto ljudem se to prodaja kasneje kot hrana za živino. Tako pa je tudi z vso ostalo hrano.
Naj se Rdeči križ in Karitas še tako trudita, odvisni so samo od nas, navadnih Zemljanov. Podjetja in država pa delajo vse kontraproduktivno.
tought: neprodanega kruha je toliko zaradi pomanjkanja mikropekarn,mikropekarn pa ni zaradi birokratskih ovir. kupujmo slovensko je samo parola. ce bi v sloveniji vladalo pravo okolje in bi bila slovenija konkurencna ali nadkonkurencna sosedam, potem nobenemu ne bi niti padalo na pamet kupovati kje drugje ze zaradi transportnih stroskov.
ribe in zelenjava kruh so zivila ki ogromno kvalitete izgubita z zamrzovanjem in temperaturnimi nihanji zato je obseg proizvodnje vedno prilagojen lokalni distribuciji.
v sloveniji se mikropodjetja tezko obdrzijo zarad birokratskih stroskov
v ohio naprimer licenca za gojenje rib in dostopom do talne vode stane 50 dolarjev na leto. registracija podjetja je zastonj in traja deset minut.
za enostavne objekte kot so bazeni in cistilne naprave ne rabis kasnih posebnih dovoljenj razen vnesti jih v register. inspektor pride sem ter tja pogledat da ne onesnazujes talnice in te ne stane nic. ce ti napise kazen se pac pritozis v primeru da je kazen neupravicena.
temu primerno je kruh v lokalni trgovini po peti uri zastonj in dve svezi postrvi stanejo manj od konzerve tun.
kvalitete ribe nimas kaj dosti preverjat. ce je kaj narobe z njo bo crknila in smrdela.sploh pa kmet ni tepec da bi si zapravil ugled z dostavo teden dni crknjenih rib, ker je odvisen od lokalnih kupcev.
za filetiranje zamrzovanje rib in dostavo na globalni trg pa je druga zgodba in tam je kontrole vec. zjebali ste to drzavo. folk niti v afriki ni vec lacen, v sloveniji boste pa kmalu ce bo slo tako naprej.
@Demi Zen
Na tvoje – meni postavljeno vprašanje si sam odgovoril, tako, da nimam kaj dodajat. Bistvena je svetovna cena in kako se lokalno okolje prilagodi nanjo. Poglejmo npr.: Alaskan true cod fillet. Na Hawajih je cena 23 $ za kg, pri Bofrostu pa ga lahko naročiš kot Kabeljaufilet po 17 € za kg, kar je malo več kakor 22 $ – torej na drugem koncu sveta, po skoraj identični ceni. Seveda Bofrost v Sloveniji ni na svetovnem nivoju, pa vendarle. Tukaj se pa začne muka. Kaj je v Sloveniji Alaskan true cod fillet? To je file aljaške trske.Riba, s katero Američani ustvarijo milijardo $ letno, je pri nas čudo neviđeno.
Najbolj zanimivo pa je to. Norvežani rečejo Polartorsk in edino Slovenci – polarna trska….(Veneti!!!). Torsk = trska.
Posušena trska je polenovka(bakala)<angl.pollock<Pollachius
…ah…kam sem zašel… 🙂
Si imel pa v Whole Foods Market-u v Santa Barbari priložnost 19.aprila, "One day Sale":Certified Alaskan true cod fillet, $ 5.99/LB….
bumbar zbrisani: ne bi zdej predaval o segmentaciji trga pa to, mi bos pa moral priznat da ma globalna cena cod filejev ( in njena nihanja glede na geografsko pozicijo) kaj malo zveze s tem zakaj solarcki v sloveniji debeli in fasejo premalo ribe.
edini razlog zakaj slovenski solar nima v petek na mizi ribe je ta, da na lokalnem trgu ni ponudbe.
pa se malo za salo o ceni ulova:
v santa barbari na fairview ave je ena restavracija ki servira gyros in poha po angleski alaskan cod z tahudimi angleskimi krhlji in brown ale na metre.
Ce nisi po kosilu prevec pripopan se lahko mimo vseh policajskih zased okrog letalisca presvinglas do isla viste in skotalis na coln. uzad nastimas dva al tri trole. enga otezis za makarel Scomber japonicus in enga vleces par cm od dna za kalifornijski jezik (Paralichthys californicus)
prikljucis propeler na akumulator in se drajsas 2 na uro 10 m od kelpovega gozda (order: Laminariales) dokler se prva budala ne obesi na trnek, torej trolas v pravem pomenu besede.
potem ga odres fuknes vparno pecico in polijes s sirnim ali mesnim in zalijes s pinotom. in pravac VOR na letaliscu. se privezes s palomarjem in pocakas na jutro.
zjutraj mas malo macka in te pece vest za otroke ki jejo hrenovke, ampak jebi ga, jim bo ze gaspar gaspar ujel kaksno, ce ne bo utonil zravn cefur kontinetalni.
to da sta cod in pollock isti ribi me bo pa se dolgo begalo..
pod opombami si preberi cod haddock and pollock
http://en.wikipedia.org/wiki/Pacific_cod
@Demi Zen
…oprosti, nisem strokovnjak za ribe. Nam, v Slovenskih goricah, je še vedno najboljša ribica – svinjska ribica…in za konkretnega mačka…kaj mačka…tigra!!!…zelena šmarnica zraven 🙂
Mene je bolj fasciniralo, da Slovenci in Skandinavci imenujemo isto ribo trska oz. torsk. No, potem sem dodal še slovenski izraz – polenovka in razmišljal bolj, odkod kak izraz prihaja, kakor pa, a je sinonim za isto vrsto ribe, ali ne. Skratka, misli so mi odtavale v čisto druge vode.
Kar se pa tiče zveze med cod in pollock, pa sem nekako poskušal izluščiti iz…
http://en.wikipedia.org/wiki/Cod_%28food%29
…in seveda…to nima nobene zveze s šolarčki….ampak včasih tudi obilna ponudba ne rešuje problema.
Spomni se Marije Terezije in:
Izraz “imeti krompir”, ki ga v večjem delu Evrope lahko prevedemo kot “imeti srečo”, menda izvira iz časov Avstroogrske, ko je cesarica Marija Terezija v boju proti lakoti ukazala posaditi krompir, a so kmetje “strupeno” rastlino načrtno uničevali. Da bi cesarica zaščitila nasade, jih je dala zastražiti z oboroženimi vojaki.
Takšen stražar je seveda svoje delo opravljal precej bolj na varnem, kot če bi ga poslali na fronto. Imel je torej srečo – imel je krompir.
bumbar zbrisani: ta zgodba je moja najljubska ko razlagam studentom policy ko se dotaknemo paradoksa razvoja. glede na to da ste na dravi bi lahko na kaksen petek tut ribo pojedli. cod v tem primeru je polslang iz anglescine ki bi se v slovenscino mogoc prevedel ribetina. vse kar se da spohat in prodat rudarjem tipa
je pa res da dobr kremenateljc s krompirjem in jeruzalemcan tut ni od muh.
pa lep pozdrav v gorice.
brrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrr
Nategnila sem glupe Slovence kakor so dolgi in široki.
Škoda da ne podeljujejo nagrad za črno propagando in zavajanje.
S svojo oddajo z jokajočimi lačnimi otročki bi prav gotovo dobila prvo nagrado.
Končno en prispevek Ane, za katerega mi ni žal da sem ga prebral.
🙂
@demizen
Kaj si hotu povedat ?
Dej raje nariši, če ti z besedami ne gre najbolje od rok.
🙁
Miran: kaj ti naj narišem, bebčka?
Jejmo ribe samo, če so iz mehiškega zaliva. Jejmo ribe in zelenjavo samo, če je iz okolice Fukošime. Jejemo še zelenjavo iz domačih semen dokler nam banda v EU še to ne prepreči. Jejmo Monsanto.
zig
@demizen
Ni potrebno, lahko avtopotret prilimaš, učinek bo isti.
@HAAPY YACK, ali si res prepričan, da Slovenci sejejo domača semena? Ne bom te prepričeval obratnega, ali malo pogooglaj, pa boš videl, kaj sejejo. Sicer pa, zakaj naj bi bile slovenske kumare in zelje boljši od avstrijskega, ali madžarskega?
Vsaka vrsta zelenjave zahteva drugačno zemljo. Odvisno je od zemlje in ne od države. Ko pa sem naprimer videl, kako divje Primorci škropijo svoje trto in da se vinogradi nahajajo med sami vijugastimi cestami (izpušni plini), ne pijem več primorskega vina.
@ thought pravi: Sprejajo nas vsak dan, aluminij, barij, stroncij… Monsanto semena so baje odporna na aluminij. No kupoval boš Monsanto semena in gnojila za njih. Semena uničenja. Slovenija uvaža italjansko zelenjavo iz padske doline, ki je najbolj onesnažena dolina v EU. S čim naš kmetje v svojih lagerjih futrajo svojo živino? Najbrž z ameriško gensko spremenjeno hrano za živičeta. Baje naj bi bilo to iz Venezuele? Pred nekaj časa je klika v EU zavrnila 1 miljon ton gensko spremenjene krme za živinčeta iz Amerike. Ko so se malo zadeve polegle nam sedaj jebena globalistična klika iz EU lagerja poizkuša prepovedati avtothona semena. Seveda te branjevke na trgu nategujejo. Domač ljudje pa se vseeno trudijo z domačimi semeni kolikor jih je še. Je pa teh domačih semen zelo malo samo kakih 13%.
Zmanjšanje števila prebivalcev in gensko spremenjeni kmetijski pridelki so del široke strategije: drastično zmanjšanje števila prebivalcev na svetu – genocid – s sistematičnim eliminiranjem celotnih skupin prebivalstva.
Eden izmed planetarnih satanov Kissinger: Nadzoruj nafto, in nadzoroval boš države; nadzoruj hrano, in nadzoroval boš ljudi.
@YACK, vse kar pišeš drži. A tudi slovenski kmetje sprejemajo ta način pridelave. Saj so primorani, krma je draga, kmetijske površine razmerona mikro velikosti, pa smo tam. Nekaj let že živim na podeželju, vidim kako delajo (glej zgoraj pripombo o vinu), pa vse bolj spoznavam, da naša parola KUPUJMO SLOVENSKO služi samo trgovcem, da bolje služijo.
Vem po koliko je naprimer Fructal kupoval od kmetov sadje. To je bilo posiljevanje. Zdaj pa imajo Fructal srbijanci, oni pa sploh ne bodo več kupovali slovenskega sadja. Vse so nategnili.
Globalnost je zajela tudi malo Slovenijo, ne delaj si utopij. Še so posamezni idealisti, ki res še pridelujejo BIO pridelke. Je malo dražje, a zaradi zdravja se splača od njih kupovati.