Marko Čarko, srečno!

Pa živ ostani…

Piše: Ana Lapuh, publicistka

Marko Jaklič, direktor ljubljanskih lekarn, odhaja. Groza, kajne? Internetne forume so hipoma zasuli pljuvači in mu zaželeli srečno pot na jug. Jaklič pač ni ravno priljubljeni osebek v tukajšnjih krajih, v prvi vrsti zaradi številnih spornih dejanj, zaradi katerih je tudi okoli njegovih ušes končno, po dolgih letih izigravanja »pravne« države, začela peti šiba, po drugi strani pa zagotovo zato, ker je večni varovanec župana Zorana Jankovića, ravno tako ne posebej priljubljenega Slovenca; javnomnenjske ankete, ki ga kujejo v zvezde, kar pozabite, saj so pogosto prirejene za potrebe pozitivnih interesov.

Kdo pri zdravi pameti pa bi lahko spoštoval človeka, ki je ponaredil magistrsko nalogo in si tako na nelegalen način okitil izobrazbo? Le kdo, ki ima kanček soli v glavi, bi lahko podpiral človeka, ki je svojo hišo zgradil (obnovil) brez gradbenega dovoljenja in se potem debelo čudil, ko so mu inšpektorji začeli izdajati odločbe o rušitvi, do katere sicer še ni prišlo, ker je gospod znan po svojih izsiljevalskih manevrih pred katerimi je klonila že marsikatera sveta krava in tudi nekateri sodniki?

Jakličeve lovke sežejo daleč in globoko. Nekako tako daleč in tako globoko, kot je segla tista cev, ki jo je, tedaj še mladenič, brez sivih las, a očitno s polno glavo travm, napeljal v prižgani avto in v mirnem gozdičku čakal na epilog. Eh, k vragu, da je moral prav tedaj priti mimo neki gobar …

Svet je včasih res krivičen. Kdor nima pameti, ima srečo. Jakličevih grehov je seveda še ogromno. Tudi njegova bivša malha, iz katere je bogato zajemal, zdravstvena zavarovalnica Vzajemna, ga toži. Konec letošnjega marca je bila namreč pravnomočno uvedena preiskava zoper Jakliča in njegovega pajdaša Franca Henigmana zaradi oškodovanja te zavarovalnice, s tem pa se je tudi uradno pričel kazenski postopek. Aja, piska teh vrstičk je omenjeno zadevo opisala že leta 2006 v eni svojih pogrošnih knjig in bila na koncu zaradi tega obsojena – hvala Bogu, da nismo sami na tem planetu in tako čakam samo še na postopek na Evropskem sodišču za človekove pravice –, tožilstvo in sodišče pa sta šele po šestih letih uspela skupaj spraviti dognanja, da gre za resnično kaznive reči. Čestitke. Kaj resno mislite, da boste v tistih srbskih rovtah – sorry, v podjetju Jugohemija, kjer se bo menda ustvarjala velika zgodba na Balkanu –, Jakliča uspeli uloviti?

V Sloveniji so politiki in državni uradniki podkupljivi. V Srbiji so podkupljivi še bolj. Nasploh je ves Balkan še vedno ena sama zmešnjava. Evropska poročila redno priznavajo, da balkanska pot za mamila, trgovino z ljudmi, tihotapljenje cigaret in orožja, poteka ravno čez Zahodni Balkan; organizirane kriminalne skupine izkoriščajo geografsko prednost področja in blago dostavljajo cvetočim trgom EU. Kako bo s farmacijo? Ta je poglavje zase. Povsod. A že napoved, da Jaklič obljublja »veliko zgodbo na Balkanu«, se sliši čudno. Misel, da se bo ustvaril monopolni konglomerat, zaradi katerega bodo, kot vedno, najhuje nasrkali ravno potrošniki, je pravzaprav še mila v primerjavi z vsem, kar bi še lahko sledilo. A zgodbe, ki se začnejo s »če«, še niso vredne nadaljevanja. Je pa jasno nekaj: takšni ljudje kot sta Jaklič in njegov boter Janković – bodite prepričani, da se njuno »sodelovanje« z Jakličevim odhodom ne bo kar nehalo –, lahko najbolje uspevajo zgolj v Sloveniji. Če bi se premaknili za nekaj kilometrov severneje, bi zaradi sumljivih poslov hitro končali za zapahi. Če bi se premaknili nekaj kilometrov južneje, bi zaradi taistih poslov lahko hitro končali s kroglo v glavi. Pa tudi tamkajšnji gobarji menda niso tako pozorni na avtomobile, parkirane ob samotnih gozdnih poteh.