Je to normalno?

Piše: Ana Lapuh, publicistka

Moralna dilema o preiskavi župana Jankovića

V normalni državi, predsednik republike, ob kriminalistični preiskavi političnega veljaka – z apetitom po premierskem položaju –, nikdar ne bi javno javsknil pričakovanja, »da bodo pristojni organi opravili delo v skladu z zakonskimi pooblastili, ki jih imajo«. V normalni državi bi predsednik republike organom gospodarskega kriminala brezpogojno zaupal. Bil bi tiho. Če bi kdo kaj vprašal, bi kvečjemu pozval k čim hitrejši razjasnitvi dogajanja. Poudaril bi, da smo pred zakonom vsi enaki. Vsaj morali bi biti.

V Sloveniji, kjer aktualni predsednik Danilo Türk, ki bi držo moral dvigniti nad žalostno sliko polarizacije, odkrito podpira ljubljanskega župana in to kljub temu, da tega DURS utemeljeno sumi vrste kaznivih dejanj, normalnosti ni moč pričakovati. Türk preiskovalcem več kot očitno požuga, da naj pazijo, kako delajo? Če predsednik države ne zaupa naši pravni državi, kako naj ji zaupamo mi, podaniki? Če njega tarejo tovrstne moralne dileme, kako naj se jim izognemo mi, državljani? V normalnejših državah ljudje zaupajo mehanizmom pravne države. Anketa Evrobarometra za leto 2010 je pokazala, da, denimo, kar 84-odstotkov prebivalstva Danske zaupa v pravni sistem, Slovenija pa se je v isti anketi znašla nekje pri repu evropskih držav. Skupaj z Bolgarijo. Na isti lestvici nas je prehitela še Hrvaška. Priznajte, pošteno so se lotili Sanaderja. Ko so ga prijeli, so ga prijeli zares. Pri nas vsakega po nekaj urah izpustijo. Le kakšnega Voduška so sposobni obdržati za zapahi par tednov. Dokler velike ribe brezskrbno plavajo okoli in jih sem in tja strese le kakšna preiskava, našemu pravosodju ne smemo zaupati.

Janković je bil zadnjič, na dan kriminalistične preiskave resda zaripel, a hkrati brezskrben – on že ve, da se mu ne bo zgodilo nič. V normalni državi bi že ždel za zapahi ali žvižgal na sodišču, v Sloveniji pa … Ne ženite si k srcu. Normalne države ni. Tranzicija se ne more končati, ker je demokracija proces, ki se mora konstantno razvijati. Se Slovenija razvija? Napreduje? O, tu je problem!

Kaj pa je normalno? V družbenih okvirjih vse, kar je dovolj povprečno, da je še sprejemljivo za večino. O tem, kaj je normalno, odločamo sami. No, pod vplivom množičnih manipulacij s katerimi nas zasipajo mediji, trobila pohlepnih politično-ekonomskih klanov, so odločitve ljudstva klavrne. O normalnem v resnici odločajo prav predsednik in drugi »ugledneži«. Teh imamo ogromno. Se spomnite, kako so se lani nadrenjali na magistratu in župana prosjačili, naj kandidira na predčasnih parlamentarnih volitvah? Sveta nebesa, kakšno poniževanje!

Ampak ravno to je v Sloveniji sprejemljivo. Klanjati se korupciji. Prvič: ker je, kot že rečeno, normalno; in drugič: ker po mnenju teh ljudi res ni normalno, da državi vlada kdo drug. In kot bi rekel Dolanc: »Mora biti jasno, da smo v tej deželi na oblasti mi, komunisti. Če ne bi bili mi, bi bil kdo drug, toda temu ni tako in tudi nikoli ne bo.«