A Franc Rode masturbira ali ne?

Piše: Ana Lapuh, publicistka

Zmago nad Delom bi morali slaviti tudi ateisti

Medijski linč, ki ga je Delo uprizorilo upokojenemu kardinalu Francu Rodetu, se je končno zaključil in še enkrat se je izkazalo, da stare modrosti niso zaman – modrosti. Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade. Časnik Delo je kopal luknjo Rodetu, a je nazadnje, ko je DNK analiza pokazala, da slednji ni biološki oče nemškega poslovneža Petra Stelzerja, osramočeno sam padel v taisto luknjo. Pustimo ob strani številne blodnje in namigovanja, da je omenjena DNK analiza prirejena za potrebe Rodeta in utrdbe celotnega Vatikana. Le troje na tem svetu je neizmerljivo: vesolje, neumnost in levičarske teorije zarot.

Motiti se je človeško. Vsakomur se lahko zgodi, da se zmoti. Tudi novinar je v prvi vrsti samo človek in se lahko zmoti. Čeprav se Delov novinar Dejan Karba nekam veliko moti … namerno ali nenamerno, ta hip niti ni pomembno. Ko se zmotimo in se zmote zavemo, je fer, da se opravičimo. Glavni junak tega spisa, Karba torej, pa ne in ne … on ne prizna. Morda se niti ne zaveda. On še naprej vneto preiskuje. Kaj pravzaprav? Ljudska natolcevanja – kot je v izjemno lucidnem tekstu v Financah omenil že publicist Alojz Ihan –, o domnevi, da je Rode pred nekaj desetletji morda seksal z 18-letnim dekletom. To je namreč vse, kar je ostalo od Delove velike novinarske zgodbe o morebitnem Rodetovem očetovstvu. A naš Karba se še vedno ne vda. On še naprej išče. Kajti on mora dognati, a je Rode prelomil celibat ali ne? Ob razkritju DNK rezultata je v Delu objavil tekst, v katerem se je med drugim vprašal: »Kakšno je bilo razmerje med Tanjo Bredo in Francem Rodetom, kako dolgo je trajalo in ali je kardinal prelomil obljubo celibata? O tem so pričevanja udeležencev takratnih dogodkov zelo razlikujejo.«

Resno? Kakšno je bilo razmerje med Tanjo in Francem najbrž nikoli ne bomo povsem izvedeli. Konec koncev gre za njuno zasebno stvar. Resda lahko – glede na dejstvo, da je Rode pomembna osebnost, po katoliški veri striktno zavezana celibatu, zastarela verska načela pa širi tudi med ljudmi –, na stvar gledamo tudi z vidika javnega interesa, a tudi tukaj se je treba zavedati, da zvedavost ni, ne more in niti ne sme obveljati kot javni interes. Kaj ima Karba v rokah? Nič. On bi razmerje dokazoval s pričami. Verjetno so te priče Bogomili in Črtomirju držale svečo? Lahko si predstavljamo stare mamce, ki na vasi ob zori nesejo mleko v zbiralnik in čenčajo o najnovejših delih mehiških limonad in razpletu življenja njihove nekdanje sošolke Tanje. Ni kaj, izjemno verodostojno.

Celibat je spolna abstinenca in v katoliški Cerkvi jo je uvedel papež Gregor VIII., v okviru Clunyjske reforme, predvsem pa zaradi dednega prava in ne toliko zaradi moralnih vprašanj. Morda pa bi Karba moral raziskovanje govoric o Rodetu začeti v tej smeri? Bralce zagotovo zanima, kako obširna je spolna abstinenca? Da pedofilija in homoseksualnost sodita vanjo je jasno – in sramota za Cerkev, da v primerih tovrstnih razkritij večinoma ne zna pokazati primerne drže –, a kaj pa je s tisto intimnostjo, ki si jo človek lahko izkazuje tudi sam? Skratka, masturbacija. Je masturbacija prelomitev zaobljube celibatu ali ne? Vprašanje je prav toliko tehtno – ali toliko butasto, kakor vam je ljubše –, kot so vsa vprašanja Karbe na temo odnosa med Tanjo in Francem. Kot je 28. avgusta v Delu objavil Karba, je Tanja kar sama povedala »Ne, ne, Rode ni Petrov oče. Ne spomnim se. Ne vem, kdo je oče.«, Karbova šefica, odgovorna urednica Dela Romana Dobnikar Šeruga, pa se je ob razpletu nekako na četrt posipala s pepelom: »Vsebino člankov smo preverjali z največjo možno skrbnostjo.« Torej, glede na to, da je mati rekla, da Franc ni Petrov oče, kaj je Karba sploh preverjal? Pa menda se ženska ja spomni s kom je seksala in s kom ni. Res pa je skrajno neokusno, da se gospa ne more spomniti, kdo je oče njenega sina in tako pade na testu tudi vso sočutje do njene (in žal tudi Petrove) usode; od Siemensa pa vse do sirotišnice.

Ob tako nenačelni novinarski drži, kot jo je v tej aferi pokazalo Delo, ki tudi sicer redno krivično švrka sem in tja, se napovedano zvišanje DDV-ja za tiskovine pač sliši milozvočno kot žvrgolenje zlatih rajskih ptic. Medijski strokovnjaki že nekaj tednov tarnajo, da bo morebitni dvig DDV-ja še huje prizadel časopise in revije, a kaj nas briga? Vsi, ki s(m)o izkusili kako lažnivo je sposobno biti Delo, se lahko ob propadanju tega časnika in njemu podobnih, le nasmehnemo. Čemu bi žalovali za časopisom, ki ni sposoben objektivno poročati od dogodkih, ampak nas, tiste, ki nas pač ne mara, konstantno žali, tiste, ki so mu po politični ali kapitalski plati ljubi, pa povzdiguje v višave. In temu oni pravijo etično novinarstvo! Pha!

Jasno je tudi, da se v Delovi uredniški politiki ne bo nič spremenilo. Ne glede na to, koliko odgovornih urednikov bodo zamenjali in koga bodo dobili za lastnika. Vedno bodo služinčad sprevržene slovenske levice in posameznikov, ki imajo na njihove določene urednike in novinarje dovolj vpliva, da si lahko privoščijo (ali kupijo) javno obračunavanje s tistimi, ki jim niso po godu. Takšni so že od 1. maja leta 1959, ko je z združitvijo Ljudske pravice in Slovenskega poročevalca izšla prva številka Dela in takšni bodo ostali na vekov veke. Amen. Zlobni. Tudi avtorica tega spisa bo v bližnji prihodnosti verjetno kasirala še kakšne pljunke na njihovih plahtah; kaj še izhajajo na tistih orjaških plahtah? In nikar si ne domišljajte, da se kaj podobnega vam ne more pripetiti. Tudi vas lahko enkrat nabijejo kot mrtvega Jezusa in to samo zato, ker morda »masturbirate«.

Vsakdo lahko postane tarča medijskega nasilja in že to je zadosten razlog, da bi se Rodetove zmage v tej vojni živcev morali razveseliti tudi tisti, ki upokojenega kardinala in katoliške Cerkve na marajo. Zmaga Rodeta nad Delom je pravzaprav tako obče koristna za slovensko družbo, da bi jo morali bučno slaviti tudi ateisti.