Ob 50. obletnici smrti Marilyn Monroe: Trpeča seksualna ikona

Marilyn Monroe je bila ikona zelo omejenih moških fantazem o idealni ženski. Po besedah Slapšakove so te izhajale iz skrbno pripravljenega kulturnega procesa, ki je sledil zmagi ZDA v drugi svetovni vojni. Želel je zajeziti podobno emancipacijo žensk kot se je zgodila po prvi svetovni vojni. Monroejeva je bila “preveč ženske”, pojavila se je kot seks simbol in morala je trpeti.

“Ona je trpeča seksualna ikona. Ves čas trpi zaradi svoje seksualnosti: ima ljubimce in trpi, ima soproge in trpi. Pravzaprav je za svoja dejanja vseskozi kaznovana. In potrebuje zaščitnika. Brez njega je ni. Deluje kot tolažba pred resničnim osvobajanjem žensk. Da še zmeraj obstaja tista velikodušna, lepa, seksi in neverjetna ženska, ki vedno joče. In je vedno nesrečna,” je za STA pojasnila Slapšakova.

Monroejeva se je rodila 1. junija 1926 s pravim imenom Norma Jeane Mortenson materi filmski montažerki in očetu peku. Otroštvo je zaradi odsotnega očeta, ki je ni nikoli priznal za svoj hčer, in duševne bolezni matere preživljala v rejniških družinah. Prvo zaposlitev je našla v tovarni letal, potem se je preizkušala kot fotomodel. Poročni prstan si je nadela trikrat, med izbranci je bil tudi sloviti dramatik Arthur Miller. Tako kot nekateri njeni biografi je Slapšakova mnenja, da je bila Monroejeva lezbijka, le javno se ni razkrila.

Med njeni prvi vidnejši vlogi sodita tisti iz filmov Asfaltna džungla in Vse o Evi iz leta 1950. Lik trapaste blondinke, ki zmede in zapelje moške s svojo zdaj pristno, drugič hlinjeno naivnostjo, je ovekovečila v filmu Howarda Hawksa Gospodje imajo raje plavolaske (1953). V filmu je z Jane Russel uporabila vse erotične zvijače in prepevala pesem “Diamonds Are Girl’s Best Friends”, moški pa so raje verjeli svojim očem kot ušesom.

Za pojavnost Monroejeve je bila značilna zapeljiva čutnost, globoki dekolteji in izzivalna pozibavajoča hoja, zapečatena z avro nedolžnosti, pristnosti, krhkosti in skrivnostnosti. Ali kot jo je opisal filmski kritik Marcel Štefančič jr. v knjigi Close up: Politika filmskih zvezd: “Tudi ko je bila oblečena, se je vedno zdelo, da je gola”.

V filmu “Monkey Business” (Sumljivi posli) iz leta 1952, kjer je zaigrala s Caryjem Grantom in Gingers Rogers, se je dokazala kot odlična igralka komičnih vlog. Njena zvezdniška kariera se je začela leto kasneje s filmom noir Niagara, za vrhunec njene kariere pa sodita komediji Billyja Wilderja Sedem let skomin (1955) in Nekateri so za vroče (1959).

Komedijo Nekateri so za vroče z Jackom Lemmonom in Tonyjem Curtisom Slapšakova ocenjuje za igralkin najboljši film: “To je absolutno ena najboljših komedij vseh časov. Neverjetno dobra je v vlogi te trapaste blondinke s čustveno inteligenco, ki prekaša vse. Ta humana, prikupna in seksi vloga je res prava zanjo. Mislim, da je bila genialna komičarka”.

Leta 1960 je posnela film Ljubiva se s francoskim lepotcem Yvesom Montandom. Z Millerjem sta razdrla zakon in Monroejeva je postajala vse bolj odvisna od alkohola in najrazličnejših tablet, prav tako pa tudi od svojega psihiatra. S koktajli šampanjca in uspavalnih tablet ni uspela več brzdati manične depresije in spremljajočih nihanj razpoloženja od blažene zapeljivosti do popolne prestrašenosti in nebogljenosti.

Več kot desetletje je bila najbolj donosna zvezda studia Twentieth Century Fox. Z 20 filmi je studiu prinesla kot 200 milijonov dolarjev. Hollywood jo je poznal tudi po stalnem in izdatnem zamujanju na snemanja, s katerim je poskrbela za zakasnitve in podražitve skoraj vseh svojih filmov.

V začetku leta 1962 je stopila pred kamere za 30. film v svoji karieri. Po več kot letu odsotnosti naj bi se na velika platna vrnila s komedijo Georgea Cukorja “Something’s Got to Give” (Nekdo mora popustiti) ob boku z Deanom Martinom in Cyd Charisse. Studio ji je dodelil vlogo domnevno pokojne žene, ki se vrne k novoporočenemu možu, vendar jo je vodstvo zaradi zamujanja in odsotnosti s snemanja odpustilo. Filma niso nikoli dokončali.

Praznovanje rojstnega dne ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja je 19. maja 1962 v newyorški dvorani Madison Square Garden počastila s pesmijo “Happy Birthday, Mr. President”. Že nekaj časa so se širile govorice o spogledovanju s predsednikom in razmerju z njegovim mlajšim bratom Robertom, takratnim državnim tožilcem. Dobra dva meseca kasneje jo je sobarica našla mrtvo. Po uradni razlagi je zaužila je prevelik odmerek uspavalnih tablet.

“Umrla je tipične zvezdniške smrti. To je folklora zveznikov, ki so izgubili stik z realnostjo. Kakšno je ozadje in kakšni so razlogi za to, je kot v primeru Michaela Jacksona drugo vprašanje. Zaplula je v politični misterij, ki zajema krog okoli družine Kennedyjevih in škandalozno zasebno življenje visokih predstavnikov ameriške politike,” je prepričana Slapšakova. (sta)

Ena in edina: Marilyn Monroe