Motivacija in disciplina ključni pri prenehanju kajenja

Pri odvajanju od kajenja je vsak posameznik individualen, je za STA pojasnila vodja programov in delavnic za opuščanje kajenja pri Zavodu za zdravstveno varstvo Ljubljana Jožica Mesarič. Vsem pa je skupno, da je pri odvajanju najpomembnejša motivacija, je dodala.

Motivacijske delavnice za odvajanje od kajenja tudi sama vodi na področju Zavoda za zdravstveno varstvo Ljubljana. “Marsikdo, ki pride k nam, misli, da imamo čarobno palčko in mu ne bo treba nič narediti,” pojasnjuje Mesaričeva in dodaja, da gre pri odvajanju od kajenja za spremembo življenjskega sloga. Tako ne gre samo za opuščanje kajenja, pač pa kako tudi nadomestiti in vnesti v življenje nekaj novega, ki bo bolj pomembno, kot je sedaj kajenje, je dejala za STA.

Dejstvo je, da kajenje nudi določene užitke. Samo vzeti cigarete in ta užitek, ni uspešna metoda, pač pa morajo kadilci najti nekaj, kar jim nekaj pomeni. “Gre za celostno obravnavo. Ne pogovarjamo se samo o kajenju, saj je kajenje samo posledica. Vzrok za kajenje je pri posamezniku zelo različen. To pa potešijo s cigareto, ki je zelo priročna,” pojasnjuje Mesaričeva.

Poznamo namreč več tipov kadilcev – so takšni, ki kadijo zato, da se zbistrijo, da ohranijo budnost oz. koncentracijo, se pomirijo, takšni, ki kadijo zaradi dolgčasa, in takšni, ki kadijo, da zaposlijo roke. Najprej tako ugotovijo, kakšen tip kadilca posameznik je ter kako močna je motivacija za prenehanje kajenja. Na podlagi tipa lahko kadilca pripravijo na težave, s katerimi se bo soočal pri prenehanju kajenja, ter hkrati gradijo na njegovi motivaciji.

Delavnica traja šest tednov, a se jih po besedah Mesaričeve udeležuje vsako leto manj. Tega ne pripisuje morebitni neuspešnosti metode, pač pa pomanjkanju odločitev, da bi naredili ta korak. Povratnikov v delavnice po njenih besedah ni veliko, saj se tisti, pri katerih delavnice ne učinkujejo, ponavadi odločijo za kakšno drugo metodo odvajanja.

Na trgu se sicer pojavlja veliko alternativnih terapij, ki obljubljajo uspehe pri odvajanju od kajenja, kot so laserske terapije, akupunktura, hipnoza, akupresura, eftanje, mikromasaža itd. Mesaričeva pojasnjuje, da je lahko za marsikoga učinkovita katera koli alternativna metoda odvajanje od kajenja, če le vanjo verjame. Tako po njenih besedah ni toliko pomemben učinek metode, pač pa koliko je kadilec prepričan v učinke. “Če človek verjame, da mu to pomaga, je učinek največji,” pojasnjuje Mesaričeva.

Od leta 2006 kot pomoč pri odvajanju od kajenja deluje tudi svetovalni telefon. Brezplačno svetovanje opravljajo usposobljeni (zunanji) svetovalci, ki jih je moč priklicati na telefonski številki 080 27 77 ob delovnikih med 17. in 20. uro. V dogovoru med svetovalcem in kadilcem, ki je motiviran opustiti kajenje v kratkem, ali pa z abstinentom, ki potrebuje podporo pri vzdrževanju abstinence, so svetovalci lahko na voljo tudi izven teh uradnih ur. Od uveljavitve zakona protitobačnega zakona so na svetovalnem telefonu za pomoč pri opuščanju kajenja prejeli preko 12.000 klicev.

Odvisnost s tobakom sicer povzroča nikotin. Kadilci si lahko pri opuščanju kajenja sprva pomagajo tudi z nikotinsko nadomestno terapijo, ki pri kadilcu nadomešča nikotin na mnogo bolj čist in varen način (brez katrana, ogljikovega monoksida in dima). Nikotinska nadomestna terapija zmanjšuje odtegnitvene simptome in pomaga, da se kadilec osredotoča na to, kako prenehati s kajenjem. Postopno zmanjševanje nadomestkov nikotina pa omogoča živčnemu sistemu, da se počasi prilagodi novemu stanju s čim manjšimi neprijetnostmi.

Delež kadilcev med Slovenci se je sicer najbolj znižal med letoma 1978 in 1994. Medtem ko je leta 1978 kadilo še okoli 35 odstotkov populacije, pa se je do leta 1994 ta delež zmanjšal za 10 odstotnih točk. Predvsem pa se je znižal odstotek kadilcev med moškimi, iz skoraj 50 odstotkov leta 1975 na okrog 20 odstotkov v zadnjih letih, medtem ko se delež kadilk bistveno ne spreminja.

Temu sledi tudi pojavnost rakov, povezanih s kajenjem. Tako se v zadnjih desetih letih (1999-2008) pojavnost pljučnega raka pri moških manjša v povprečju za en odstotek letno, raka glave in vratu celo za 2,6 odstotka, je za STA pojasnila vodja epidemiologije in registra raka na Onkološkem inštitutu Ljubljana Maja Primic Žakelj.

Ker se delež kadilk bistveno ne spreminja, se pri ženskah tudi veča pojavnost pljučnega raka. Stopnja pojavnosti raka na pljučih pri ženskah se tako v zadnjem desetletju veča v povprečju za 2,3 odstotka letno.

Pljučni rak sicer ni edini rak, povezan s kajenjem. Zadnje poročilo Mednarodne agencije za raziskovanje raka je že dolgo znanemu seznamu rakov, povezanih s kajenjem, med katerimi so pljučni rak, rak grla, žrela, požiralnika, trebušne slinavke in sečnega mehurja, dodalo še nove, za katere dotlej ni bilo dovolj dokazov, da so res vzročno povezani s kajenjem. To je rak nosnih in obnosnih votlin, želodčni, jetrni in ledvični rak, rak materničnega vratu in mieloično levkemijo.

Strokovnjaki pripisujejo zmanjševanje deleža kadilcev med moškimi dolgoletnim prizadevanjem s področja primarne preventive in tudi strogi zakonodaji. A Primic Žakljeva opozarja, da zaenkrat še ni pravega odgovora na vprašanje, kako učinkovito vplivati tudi na opuščanje kajenja med ženskami. Zakon, ki je pred petimi leti uvedel prepoved kajenja v zaprtih javnih in delovnih prostorih, je po njenem mnenju zagotovo eden od kamenčkov v mozaiku vseh ukrepov, s katerimi je mogoče zmanjšati razširjenost kajenja. A ob tem poudarja, da enega samega učinkovitega ukrepa ni in da je treba vsa prizadevanja usmeriti na vsa področja. (sta)

(fotografija je simbolična)