Čas nevarnosti

Piše: Ana Lapuh, publicistka

Država, v kateri so grožnje s smrtjo postale vsakdanjost

Joshua Davies je 17-letnik iz Walesa. Pred letom dni je na družabnih omrežjih napovedal, da bo umoril svoje bivše dekle, tedaj 15-letno Rebecco Aylward. Vsi so mislili, da se heca. S prijateljem, ki mu ni verjel, je celo stavil za zajtrk. Usodnega dne je Joshua dekle povabil na zmenek – ta je bila kljub vsemu zaljubljena vanj – in jo odpeljal v gozd. Z ostrim kamnom jo je tako dolgo tolkel po glavi, da je obležala v mlaki krvi in izdihnila. Po srhljivem umoru, zaradi katerega so ga obsodili na 14 let zaporne kazni, je na Facebooku zapisal, da je imel sijajen zajtrk. Če bi njegovo grožnjo kdo vzel resno, bi bila Rebecca še živa. Koliko groženj (s smrtjo) je še izrečenih takole, javno, a jih nihče ne vzame resno? Koliko življenj je zaradi tega pogubljenih?

Tako pridemo do grafitov, ki v Ljubljani pozivajo k umoru premierja Janeza Janše. »Ubi Janšu«. Ljudje pišejo marsikaj. Pametne in neumne reči. Demokracija velja tako za ene kot za druge, a na razumnem delu prebivalstva je, da tovrstna ustrahovanja obsodi. Grožnja, ki poziva h kaznivemu dejanju in lahko ogrozi človeško življenje – vsaj do razjasnitve nakane –, ne more biti šala, fora ali zgolj provokacija in se zato ne more skriti v prostranosti tako opevane a hkrati tako zlorabljene svobode govora.

O omenjenih grožnjah se je zjasnil tudi Urad varuhinje človekovih pravic Zdenke Čebašek Travnik. »Pri sovražnem govoru družbeno močnejši odvzema dostojanstvo šibkejšemu. Osebe na javnih funkcijah pa ne sodijo med družbeno šibkejše,« so zapisali v sporočilu medijem. Če karikiram, lahko napišem: ja, zdaj pa grem in bom ubila Zdenko Čebašek Travnik; in to je po mnenje nje same v redu? Narobe svet. Če bi pa kdo res napisal, da bo ubil Zdenko Čebašek Travnik, bi ga zagotovo hitro obiskala četica varuhov javnega reda in miru. Čeprav bi se pisec le šalil, pod vplivom halucinogenih snovi?

Se še spomnite Tomija Sluge, do tedaj neznanega občana Gornje Radgone, ki je pred več kot desetimi leti, tik pred vrhom Bush-Putin, v Belo hišo poslal elektronsko pismo in zapisal: »Predsednik, rešite Zemljo, vi riti, ubili vas bomo v Ljubljani. Dobrodošli.« Najprej so Slugo obsodili na pogojno kazen, nato pa so ga oprostili češ, da grožnje ni bilo mogoče jemati resno. A zadevo so vsaj razjasnili. Njegovo sporočilo je bilo podobno sporočilu, ki ga je maja letos študent Joaquin Amador Serrapio preko Facebooka poslal Baracku Obami: »Če gre kdo na Univerzo v Miamiju danes poslušat Obamo, naj pripravi telefon za snemanje. V glavo mu bom pognal kroglo in tega nikar ne zamudite! Youtube!« Grozi mu zaporna kazen, a nizka, kajti Obama še na stranišče ne hodi sam. Na možnost atentata on potegne vodo.

Po drugi strani pa se spomnimo videoposnetkov preko katerih so žlobudrajoči bin Ladnovi islamisti sporočali kako bodo zminirali Zahod … zakaj ob njihovih sporočilih oblasti niso zamahnile z roko, ah, še eni norci? Zakaj je vsaki grožnji sledil sistematični zagon vojne proti drugemu svetu? Ta je res dvoličen. Nevaren. Povsod, kjer so grožnje s smrtjo postale vsakdan.

Če varuhinja človekovih pravic zagovarja toleranco takih groženj – in se sklicuje na sodbe ESČP, ki jih, sorry, v tem delu verjetno ne tolmači najpravilneje –, potem je to vsakdan. Hkrati Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin uči, da je vsakomur dana pravica do življenja. In kaj je torej zapis s katerim nekdo grozi, da mi bo to pravico odvzel?

PS: Ko se je te dni pojavila še konkretnejša grožnja, je varuhinja interpretacije svojih ne-obsodb označila za zlonamerne konkstrukte, in da so s smrtjo grozili že tudi njej. Naj tole vprašanje ne pade med zlonamerne konstrukte, ampak: a je pravilno eno hudo dejanje »opravičevati« z drugim hudim dejanjem? Češ, kaj če so nekomu grozili, saj meni so tudi …?