Zgodba iz pralnega stroja

… ali pripoved o razvratu iz igluja.

Piše: Ana Lapuh, publicistka

»Pravzaprav še pralnega stroja ne znam prižgati,« se je pred meseci, ko se je njegovih očitno netransparentnih poslov temeljiteje lotila davkarija, pridušal župan Zoran Janković. Kmalu za tem je razveselil z besedami, da »ne bo začel uporabljati računalnika pri 59 letih.« Glede na izrečeno je dobro, da ni ostal v parlamentu, kajti aparat za glasovanje malo spominja na hibrid med pralnim strojem in računalnikom. Znal bi povzročati težave pri uporabi. In še dobro, da gospod prav zares ni postal premier, kajti – glede na dejstvo, da se ni mogel spomniti, kako je kar sam lastnik sinove hiše v Grosupljem –, si lahko predstavljate, kako bi se znašel na evropskem političnem parketu? Tudi na vprašanje, čigav je Piranski zaliv, bi najbrž, kot se je pošalil novinarski kolega, skomigoval z rameni češ, kaj jaz vem, moj že ni …

Številne cvetke, ki smo jih bili v zadnjem letu deležni od Jankovića, so sicer nedolžne. Kljub temu, da župana prikazujejo nevednega, no, bolj oholega. Vseeno se jim lahko od srca nasmejimo. Nikakor pa nas ne more, niti nas ne sme, nasmejati podporniška drža, ki jo župan izkazuje številnim spornim poslom, bodisi lastnim bodisi tistim, ki visijo nad ljudmi iz njegovega najožjega kroga. Marsikomu je tako še vedno nedoumljiva podpora, ki jo župan izkazuje direktorju Ljubljanskih lekarn (LL) Marku Jakliču. Saj se spomnite: ko je ljubljanska ekonomska fakulteta slednjemu odvzela magistrski naziv zaradi plagiiranja, ga je Janković hitro vzel v bran: »Jaklič je dober direktor Ljubljanskih lekarn, za omenjeno funkcijo pa ni potreboval magistrskega naziva.« Dodana vrednost takega sporočila? Preprosto, goljufanje je dovoljeno. Če to poreče župan, katerega občina si lasti javni zavod, ki ga vodi dotični goljuf, lahko sporočilo razumemo tudi konkretno: goljufanje je standard poslovanja LL. Zaradi škodovanja ugledu javnega zavoda je protikorupcijska komisija že posredovala pri vodstvu mestne občine, a kaj ko v našem malem igluju veljajo posebni zakoni. Zakoni razvrata.

Povprečen Slovenec bi vsaj v časih krize morda lahko doumel, da so monopoli škodljivi. Da je za razvoj gospodarstva nujno potrebna tudi konkurenčnost. Tudi v lekarništvu. Kdor vsaj bežno spremlja dogajanje, ve, da LL agresivno izrivajo druge lekarne, farmacevte in tudi veletrgovce z zdravili. Kam to pelje? Kot je že lani Peter Frankl zapisal v Financah: »A sčasoma taka povezanost lekarn, politike, veletrgovca in poluradnega galenskega laboratorija nujno pripelje do tega, da bomo na koncu zaradi izjemne moči te grupacije za zdravila plačevali več. In to ne nujno v Sloveniji, ampak v Vidmu ali Celovcu, kamor se bomo morali odpraviti po nakupih, ko bo monopolist tisti, ki bo odrejal, katera zdravila bodo v Sloveniji in katerih preprosto ne bo.«  Točno tu tiči razlog, zakaj je Jaklič za Jankovićev (mestni?) žep zlata kura. Dobro služita. Kaj imate od tega vi? Kisla jabolka.

Danes sta oba glavna akterja tega zapisa tudi uradno osumljena pranja denarja. Janković zaradi poslov v našem malem igluju, Jaklič pa še zaradi poslov, ki izvirajo iz službe na Vzajemni. Šal več ni slišati. Janković več ne razlaga, kako sploh ne zna prižgati pralnega stroja. Nelagoden občutek daje le dejstvo, da se je veliko filmskih – fiktivnih in realnih – pobegov iz zaporov zgodilo ravno preko pralnic. Spomnite se stavka iz Prison Break: »Če prideva do pralnice, prideva do vrat …«