Sto dni vlade: Pribac in Makarovič izpostavljata pomemben varčevalni sporazum

Po prvih sto dneh vlade Janeza Janše politična analitika Matej Makarovič in Igor Pribac izpostavljata, da je vlada dosegla pomemben varčevalni sporazum z večino sindikatov. Kot pravi Makarovič, je bila pri pogajanjih spretnejša od prejšnje vlade, po mnenju Pribca je k temu pripomoglo kolektivno spoznanje o potrebnosti ukrepanja.

Predavatelj na Filozofski fakulteti v Ljubljani Igor Pribac ugotavlja, da je vlada na “valu prevlade restriktivnih politik v Evropi” dosegla pomemben varčevalni sporazum s sindikati in povečala kredibilnost Slovenije na finančnih trgih.

“Zdi se, da je uspešno zaigrala na občutke krivde ljudi, ki so pred letom dni lahkomiselno zavračali pokojninsko reformo, in na strah, da bomo pristali tam, kjer je danes Grčija. Vprašanje pa je, ali ji je uspelo ohraniti in krepiti pozitivno naravnanost ljudi, ki je nujna za vnovični zagon,” pravi Pribac.

Po njegovem mnenju je bila najbrž prejšnja vlada v pogovorih s sindikati manj vztrajna od sedanje. Toda odločilno za uspeh slednje je bilo, da je v pogajanja šla po neuspehu pokojninske reforme in polletnem političnem mrtvilu. Pribac ocenjuje, da je v tem času prišlo do “kolektivnega spoznanja, da z nojevskim tlačenjem glave v pesek ni mogoče nadaljevati”.

Prepričan je, da bi morala vlada, ki ji bo uspelo porezati javne odhodke, enako intenzivno delati tudi za zagon gospodarstva, sicer bo njeno delo v celoti gledano neuspešno. Med njenimi prvimi najpomembnejšimi prihodnjimi koraki bo po njegovem najpomembnejša verjetno napovedana reforma trga dela in morda pokojninska reforma. Še pred tem pa bo morala vlada zavarovati sporazum s sindikati pred referendumi.

V prvih sto dneh v koaliciji ni videti resnejših razpok. “Sloveniji bi se slabo pisalo, če bi bile razpoke vidne že po prvih 100 dneh. Grčija bi bila res za vogalom,” komentira Pribac. Razliko s prejšnjo vlado Boruta Pahorja pa vidi v tem, da je Pahorjeva vlada gojila mehak pristop, Janševa trd. Kot ugotavlja, “se je prvi izkazal za neuspešnega, drugi za uspešnega. Vendar je veliko vprašanje, ali bi bila sedanja vlada uspešna brez poprejšnjega neuspeha, h kateremu je veliko prispeval velik del sedanje koalicije”.

Po mnenju Pribca vlada resne opozicije v prvih sto dneh pravzaprav ni imela – tudi zato ne, ker obstaja širok konsenz, da je določena racionalizacija porabe potrebna. Pribac je mnenja, da se postopoma izoblikuje različnost pozicij Pozitivne Slovenije in SD ter da prva v prihodnosti obeta trše nasprotovanje dosedanji neoliberalni liniji vlade.

V tem času sta ga presenetili zlasti dve premierovi stališči: njegov napad na ljubljansko univerzo, ker se je lotila preučevanja dokumentacije v zadevi Simčič, in njegov grob napad na univerzitetne učitelje, izrečen na predvečer stavke, ko je dejal, da učitelji delajo od štiri do osem ur na teden. Čemu takšna očitna debela laž, se sprašuje Pribac.

Glede vladnega kadrovanja pa izpostavlja, da ga je treba meriti v luči trenda dvigovanja standardov, ki sta ga na to področje vnesla prejšnja vlada in komisija za preprečevanje korupcije. “Zdi se, da je ta vlada v istem času opravila več menjav kakor prejšnja. Najbolj sporna se mi zdi enostrankarska naveza Janša – Gorenak – Brezigar, tem bolj, ker je pred sodiščem tudi sam Janša. Tudi tu gre za padec etičnih standardov,” pravi Pribac.

Za predavatelja na Fakulteti za uporabne družbene študije v Novi Gorici Mateja Makaroviča je bila glavna značilnost delovanja vlade v prvih sto dneh visoka stopnja odločnosti pri vzpostavljanju večjega ravnotežja med javno porabo in prihodki, a vendarle v kombinaciji s pripravljenostjo na določene kompromise.

Makarovič ugotavlja, da je pogajalce prejšnje vlade vodil nekakšen občutek pretirane samozavesti v smislu, da je samoumevno, da bodo sindikati sprejeli njene predloge, včasih je bila prisotna tudi določena aroganca. Sedanja vlada pa je bila “v kombinaciji medijske in tihe diplomacije” tu preprosto pogajalsko spretnejša. Res pa je, dodaja Makarovič, da so se tudi sindikati do sedaj v večji meri zavedli resnosti gospodarske in finančne situacije in so bili zato tudi nekoliko bolj pripravljeni na sporazumevanje.

Makarovič domneva, da bodo prvi prihodnji koraki vlade povezani predvsem z oživljanjem gospodarstva ob nadaljnji javno-finančni restriktivnosti. Karkoli drugega bi bilo po njegovem mnenju nespametno. Ne spomni se nobene poteze, ki bi bila zanj presenečenje. Če je nad čem presenečen, je bil to dosežek sporazuma z večino sindikatov.

Ugotavlja, da je sedanja vlada od prejšnje bistveno bolj enotna navznoter in hkrati očitno tudi spretnejša v doseganju soglasja navzven, tj. v odnosu do socialnih partnerjev. Sicer sta se obe srečevali s sorodnimi problemi, pa tudi v deklariranih usmeritvah razlike niso pretirano velike.

Enotnost sedanje koalicije je po njegovih besedah verjetno njena bistvena prednost. Razlogi zanjo po njegovi oceni izhajajo po eni strani iz dejstva, da gre za stranke in ljudi, ki imajo za seboj že zgodovino relativno uspešnega sodelovanja, po drugi strani pa verjetno iz same resnosti situacije, saj si glede na sedanje stanje države ni mogoče več dovoliti notranjekoalicijskih političnih igric.

Kadrovanje vlade je bilo po Makarovičevih besedah primerljivo z dosedanjimi vladami, na splošno pa ima občutek, da je bila sedanja vlada pri tem kar presenetljivo samoomejujoča. Osebno je mnenja, da bi bilo bolje, da bi zamenjala še koga več, kot pa koga manj – seveda ob pogoju, da ima za posamezno mesto na razpolago sposobnejšega človeka.

Glede opozicije pa pravi, da je nekako razdeljena na tri dele. Največji del, ki ga predstavlja Pozitivna Slovenija Zorana Jankovića, “še ni prebolel frustracije ob zapravljeni mandatarski priložnosti, in se zato obnaša precej destruktivno, včasih že kar malo neresno”.

Na drugi skrajnosti je predsednik SD Pahor, “ki je zavzel pohvalno državniško držo, kakršna je v polarizirani in razgreti atmosferi slovenske politike žal prej izjema kot pravilo”. Tretji del opozicije, ki jo predstavljajo predvsem vodstveni kadri SD, “pa je nekako razpet med Pahorjem in Jankovićem, pri čemer se vzbuja vtis, da se vse bolj nagiba v smer Jankovićeve politike”.(sta)

Za predavatelja na Fakulteti za uporabne družbene študije v Novi Gorici Mateja Makaroviča je bila glavna značilnost delovanja vlade v prvih sto dneh visoka stopnja odločnosti pri vzpostavljanju večjega ravnotežja med javno porabo in prihodki, a vendarle v kombinaciji s pripravljenostjo na določene kompromise. (foto: Vasja Šabeder)