Psihopatolgija nekega naroda

Piše: Sebastjan Erlah, novinar Radia Ognjišče

Leta 2009 je nemški časnik Bild objavil seznam dvajsetih najbolj okrutnih serijskih morilcev vseh časov. Na njem se je ob boku Stalina in Hitlerja znašel tudi nekdanji jugoslovanski diktator Josip Broz Tito. Po oceni omenjenega časnika naj bi bil odgovoren za milijon zverinsko pobitih državljanov nekdanje skupne države.

Učna moskovska leta

Samo v Sloveniji je bilo do zdaj evidentiranih 600 povojnih grobišč, ki so rezultat povojne komunistične revolucije, na čelu katere je stal ravno Tito. Da je bila ta revolucija učinkovita, se je izkazalo v tem, da se je komunistični režim pri nas obdržal dobrih štirideset let. Nič čudnega, saj se je Broz, takrat imenovan Valter, v sredini 30. let prejšnjega stoletja, morilskih metod učil v Moskvi, pri svojem velikem mentorju Stalinu. Da je ob tem brkatem psihopatu preživel, so mu pomagale predvsem denunciature njegovih tovarišev, ki so prebegnili iz Jugoslavije. Takrat je namreč jugoslovanska oblast komuniste močno preganjala. Podatka o tem, koliko ljudi je zaradi Titovih denunciatur v Moskvi umrlo, ni znano. Iz arhivskih virov sovjetske tajne službe je videti le, da je bil Valter v tem zelo uspešen, s čimer si je pridobil ugled pri Stalinovi tajni policiji.

Broz je v obdobju migrantstva v Moskvi živel v nenehnem strahu za svoje življenje. Bil je sicer edini izmed jugoslovanskih komunističnih pribežnikov, ki je bil prepričan stalinist, kljub temu pa ga je nekoč zadela najhujša možna obtožba pred Stalinom – da je trockist. S tem izrazom so se ruski komunisti na lahek način znebili praktišno kogar koli. Dasiravno ni bilo povsem definirano, kaj se s tem izrazom sploh označuje. Skratka, Broz je imel odličnega mentorja in učitelja. V učinkovitost njegovih metod se je kasneje prepričal tudi sam kot diktator. V Jugoslaviji je vzpostavil konceptualno povsem enak sistem, kakor ga je zasledil v Sovjetski zvezi. Med prebivalstvom je zasejal strah in paranojo. Nihče ni vedel, kdo koga nadzoruje in ali bo naslednji dan še doma ali kje na Golem otoku, ali pa bo končal celo nekje v kakšni kraški jami ali zabetoniran v kakšnem opuščenem rudniku.

Vzpon levičarskega ekstremizma

Ta sistem je v takšni obliki v takšni obliki stal do Titove smrti, kasneje pa se je, tudi zaradi umetne tvorbe in popolnoma zgrešene ekonomije, začel sesedati sam vase. Bilo je samo vprašanje časa, kdaj se bo komunizem popolnoma zrušil. Osvoboditev od tretjega totalitarizma, ki je sledil osvoboditvi od fašizma in nacizma, je prišla leta 1991. Slovenija je lažje zadihala in leta 2004 postala tudi polnopravna članica v demokratični skupini evropskih držav. A nekrofilski vonj po nekdanjem režimu je stalno silil iz ozadja.

Primeri ekstremističnih vzponov

Tako se je levičarski ekstremizem, ki je sicer mirno pod tlemi tlel vse od osamosvojitve dalje, začel močno prebujati, ko je župansko mesto Ljubljane zasedel Zoran Janković, katerega mentor je nekdanji predsednik Slovenije in zadnji predsednik ZKS, Milan Kučan. Še bolj pa je smrad udaril iz greznice preteklosti v mandatu do zdaj najbolj leve vlade od 2008-2011. Da se pripravlja močna težnja po obuditvi zločinskih komunističnih idej, smo bili priče ob različnih dogodkih, kot je bil npr. predlog, naj se ena od ljubljanskih cest poimenuje po diktatorju Titu. Drugi primer je, ko je predsednik republike Danilo Türk ob odkritju grobišča v Hudi jami dejal, da so povojni poboji drugorazredna tema. Spet tretji primer je, ko si je znani estradnik na javni televiziji privoščil „satiro“, v kateri je izjavil, da je za tistih nekaj odstotkov, ki sovražijo Tita, še dovolj prostora v Hudi jami.

Janković je v svojem mandatu županovanja v Ljubljani za častne meščane razglasil kar nekaj ljudi, ki imajo brezhibno komunistično preteklost. Tako so častni občani postali Milan Kučan, Janez Stanovnik, Nuša Kerševan in pred kratkim Matjaž Kmecl in Alenka Šelih. Kmecl je bil v osemdesetih letih član izvršnega sveta socialistične republike Slovenije in član centralnega komiteja ZKS in tesen sodelavec Udbe. Šelihova pa je skupaj z znanim revolucionarjem Ljubom Bavconom konec sedemdesetih napisala učbenik prava, v katerem se pravo utemeljuje kot sredstvo za zatiranje tistih, ki kakorkoli nasprotujejo komunistični revoluciji. Skrb vzbujajoč je tudi Jankovićev govor na praznik Evrope in osvoboditve Ljubljane, 9. maja. V govoru je poudaril, da mora Slovenija ohraniti to, kar „so nam naši dali leta 1945.“ Torej komunistično revolucijo in povojne poboje?!

Da se levi politični ekstremizem, osredinjen okoli Milana Kučana in Zorana Jankovića močno krepi in se pripravlja na ponovni vzpon, kažejo tudi zadnji dogodki v nekdanji največji vladni stranki SD. Ta pripravlja kongres, na katerem bodo volili novo vodstvo. Poleg zdajšnjega predsednika stranke Boruta Pahorja, bodo za to mesto kandidirali tudi nekdanji minister za promet Patrick Vlačič, nekdanji minister za šolstvo Igor Lukšič in nekdanji državni svetnik Zlatko Jenko. Vsi Pahorjevi izzivalci veljajo za ekstremne socialiste, ki so po godu malemu sivemu stricu iz Murgel. Ta bi se rad znebil Pahorja in s tem evropske, zmerne veje socialdemokratov. To pa lahko naredi le tako, da znotraj stranke vzpostavi močno staro ultra levo linijo, ki bi prevzela stranko. To bi znotraj nje sprožilo hude spore med zmernimi in ekstremisti, kar bi rezultiralo v propadu stranke, ki bi šla po poti LDS in Zares. Ekstremistična veja bi se nato pridružila Jankovićevi Pozitivni Sloveniji.

Strah med ljudmi, a upanje ostaja

Ponovni vzpon levega političnega ekstremizma pa ne vpliva samo na politično življenje. Ima tudi posledice v družbenem okolju. Med ljudmi je slišati, da si ne upajo naslavljati kritike na Tita, Kučana ali Jankovića. Če to storijo na raznih družabnih spletnih omrežjih, hitro dobijo kup žolčnih odzivov, celo groženj s smrtjo. To pa ustvarja neko čudno psihopatologijo naroda, ki postaja podobna tisti v Sovjetski zvezi pod Stalinom. Narod, ki živi v stalnem strahu, da je nadzorovan, ki se boji, kaj lahko reče in komu lahko reče, ki se boji, kaj lahko piše in kaj je bolje, da zamolči; ni namreč normalno, da po eni strani dobimo od družbe potrditev, če trdimo, da so Breivik, Trobec, Manson in Plut psihopatski morilci, po drugi strani pa smo s psihopati ozmerjani, če zapišemo, da je psihopatski morilec Josip Broz Tito, ki je, kakor že omenjeno, odgovoren za milijon pobitih ljudi v Jugoslaviji.

Upanje na zajezitev levega političnega ekstremizma sicer daje polnopravno članstvo v demokratični skupnosti Evropske unije. Ta je leta 2009 izdala Resolucijo o Evropski zavesti in totalitarizmih. V njej je obsodila vse totalitarne in avtoritarne režime. Žal je slovenski parlament v minulem sklicu ni sprejel, se je pa z njo seznanil. A kljub temu Slovenija kot članica Evropske unije, zoper omenjeno resolucijo ne bo mogla kar ignorantsko zamahniti z roko. Upanje na boljši čas torej vseeno ostaja.