Sindikati exposed!*

Piše: Sebastjan Erlah, novinar Radia Ognjišče

Lansko leto, ko smo bili pred superreferendumsko odločitvijo, se nam je večini poznavalcev razmer zdelo skrajno sumljivo, da sindikati nasprotujejo vladi Boruta Pahorja pri predlaganih rešitvah. Še posebej čudno se je to zdelo v luči dejstva, da je prvi mož Zveze svobodnih sindikatov Dušan Semolič član predsedstva delavske zveze pri stranki SD, prvi mož Konfederacije sindikatov javnega sektorja Branimir Štrukelj pa celo nekdanji zet nekdanjega predsednika države Milana Kučana.

V ozadju stoji Kučanov klan

Če se je zdelo, da so takrat sindikati igrali plemenito igro zoper vlado, ki je na plano podala tri popolnoma nesprejemljive predloge, pa je bila njihova podla in umazana igra kmalu spregledana. In to v trenutku, ko se je začelo trenje med komunistično pravoverno kliko znotraj levice, posebej znotraj stranke SD, in socialnimi demokrati evropskega kova. Prvo predstavljajo t.i. strici iz ozadja, ki imajo štab pri Kučanu v Murglah, drugo pa nekdanji premier Borut Pahor in peščica. Ker se je slednji izneveril pravovernosti Kučanovega klana, se je ta odločil, da ga je potrebno politično likvidirati. Kako? Tako, da so v predreferendumsko dogajanje, še posebej, ko je postalo jasno, da bo referendum vezan na zaupnico vladi, vpregli svoje najbolj zveste pse – sindikate. Ti so dobesedno raztrgali pokojninsko reformo, malo delo in zakon o delu na črno, s tem pa zabili zadnji žebelj v krsto že tako bolj kot ne mrtvi vladi.

Kučanov klan je seveda ob tem imel že dodatni načrt, kako ponovno priti na oblast tako, da se mu ne bi ponovil nelojalni Pahor ali, še slabše, sovražnik številka ena – Janez Janša. Ta načrt se je imenoval Zoran Janković. Sindikati Pahorjevi vladi zato še zdaleč niso nasprotovali, ker bi jim šlo za dobro delavcev in državljanov, še manj, ker bi jim bilo mar za slabo stanje državnih financ, ampak zgolj zato, ker so po Kučanovemu nareku pripravljali teren za Jankovićev vzpon. Ta se je kasneje na predčasnih državnozborskih volitvah sicer res zgodil, saj je Jankovićeva Pozitivna Slovenija zmagala, a je to zmago Janković, hvala Bogu, zapravil s svojo arogantnostjo, nesposobnostjo in nepoznavanjem demokracije. Ko je videl, da mu ni uspelo postati predsednik vlade, je ob prvi priložnosti pobegnil nazaj v ljubljansko občino, kjer je bil ponovno izvoljen za župana in s tem, po primeru poslanca Pucka, leta 1996, izvršil drugo največjo prevaro volivcev v zgodovini samostojne Slovenije. Razumljivo, saj je vedno govoril, da ga zanima zgolj izvršilna oblast. Seveda pa ga popolnoma nič ne brigajo tisti njegovi volivci, ki so ga izvolili v državni zbor, ker so ga želeli videti tam in ne na magistratu. To je še en v vrsti dokazov, da sta Jankoviću etika in morala španska vas.

Posledice svoje norosti naj plačajo sami!

A vrnimo se k sindikatom. Zgodovina lanskega superreferendumskega obdobja se namreč ponavlja ob napovedanih varčevalnih ukrepih vlade Janeza Janše. Če v naši državi obstaja še kdo, ki verjame v dobronamernost semoličev in štrukljev, da se borita za dobrobit delavcev in uslužbencev v javnem sektorju, je te upe razblinil včerajšnji obisk nekdanjega predsednika Milana Kučana pri predsedniku Kofederacije sindikatov javnega sektorja Branimirju Štruklju, kjer sigurno nista govorila o družinskih zadevah, ampak o načinu, kako rušiti Janševo vlado. S porazom Jankovića v kandidaturi za predsednika vlade, je namreč Kučanov klan postal ranjen lev. Kot tak pa je še bolj nevaren. Kučanov klan je ostal tudi brez večine svojih ljudi v parlamentu. Kot prvoborci so mu ostali le še sindikati. Njihova naloga je politična likvidacija Janeza Janše in ponovni vzpon na oblast. To je jasno iz obnašanja sindikatov in iz pisma, ki ga je v začetku tedna svojemu članstvu poslal sekretar Zveze svobodnih sindikatov Milan Utroša. V pismu je dobesedno napovedal vojno vladi, močno okrcal stranko DeSUS in zagrozil SD-ju, naj le pazijo, kako bodo glasovali pri uvedbi fiskalnega pravila v ustavo, čemur sindikati nasprotujejo. Ob tem je namera Kučanovega klana po rušenju vlade jasna iz dejstva, da so sindikati napovedali stavko še preden so se začela pogajanja o varčevalnih ukrepih. In pri stavki vztrajajo, ne meneč se za to, da bo ta pomenila velik strošek za že tako obubožano državno blagajno. Tu ne gre zanemariti vprašanja, kdo bo tisti, ki bo plačal stroške stavke. Seveda je stavka popolnoma legitimen izraz nezadovoljstva z nečim, vendar je v dotični situaciji, milo rečeno, nora. Če se bo tako neodgovorno obnašanje sindikatov nadaljevalo, bodo sprožili nujnost še bolj drastičnih ukrepov, kot je npr. odpuščanje javnih uslužbencev. Mar to hočejo sindikati, ki vehementno lažejo, da jih skrbi za delavce? Mislim, da se odgovor ponuja kar sam: sprožiti želijo ravno to. Nato pa bi odgovornost za tragedijo, ki so jo povzročili sami, zvalili na sedanjo vlado. Kučanovemu klanu, tako kot njihovim ideološkim predhodnikom izpred osamosvojitve, pač ni nič sveto, še najmanj pa ubogi delavci, tako v gospodarstvu, kot tudi v javnem sektorju. Oni stremijo samo po oblasti in privilegijih na račun revnih državljanov, s tem pa poganjajo državo v družbo „svinjskih držav“ Portugalske, Italije, Grčije in Španije ali še celo globlje.

Dejstvo je, da je Slovenija v globoki krizi. Priznam. Ideja nekdanjega premiera Boruta Pahorja o francosko-nemškem vlaku se mi je vedno zdela simpatična in dobronamerna. A močno je šepalo pri izvajanju postopkov za vkrcanje na ta vlak. Namreč to ni mogoče v okvirih centralno-planskega gospodarstva oz. socialističnih metod. Za izhod iz krize Slovenija trenutno potrebuje t.i. sveto trojico ukrepov: fiskalni pakt v ustavi, saj le to omogoča njegovo gotovo uveljavljanje, sprejetje predlaganih vladnih varčevalnih ukrepov in socialni sporazum. In to takoj! Vsako odlašanje je metanje peska v oči in zanikanje realnosti. In če se zgodi, da zvestim psom Kučanovega klana uspe to trojico ukrepov zminirati, naj oni in strici iz ozadja prvi plačujejo posledice njihove norosti!

*sindikati razkrinkani