TLP spet ni NLP: Nadaljevanje straniščne žurnalistike in klasično levičarsko strašenje!

Spet smo priča novemu slaboumnemu zapisu Dnevnikove kolumnistke Tanje Lesničar Pučko. Spomnimo; ta je lani zapisala, da so nasprotniki družinskega zakonika “katolibani”. 27. septembra 2011 pa tudi tole nadvse nizkotno in sovražno pisanje: “Kot rečeno: greh je, da nisi SDS, da ne dihaš njihovih usmrajenih idej, ne ploskaš njihovim antidemokratičnim izpadom, ne spregleduješ njihovih notoričnih laži, ne pristajaš na njihove udbovske manipulacije. Greh je vsako udejstvovanje v civilnih pobudah, če seveda niso tista klerikalna kloaka, ki jo podpihuje SDS.” In še: “Jasno je torej, da SDS nima nikakršnega političnega programa in da bodo skorajšnje volitve ena najhujših fars: zaradi predčasnosti se nove stranke še ne bodo uspele profilirati, levica bo mijavkala, SDS pa bo znova ponudila Molotov koktajl protofašistične retorike in obupnega pomanjkanja inteligence ter temeljne poštenosti.” Grozljivi sovražni govor, na katerega pa nikdar ni reagirala informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar. Smo pa takrat na ta sovražni govor reagirali pokončni mediji, med njimi tudi Politikis.si.

V tokratnem pamfletu očitno sledi pozivu politika Štrajna (http://www.demokracija.si/v-fokusu/slovenija/10798-politik-darko-trajn-se-spet-noruje-iz-zdravega-razuma) in napade SDS in Janeza Janšo. SDS omeni kar 10-krat, Janeza Janšo pa 3-krat. Pri čemer zlonamerno in napačno, torej lažnivo, povzema Janševo izjavo o Univerzi v Ljubljani.

Janša je namreč na simpoziju ob 80. obletnici rojstva dr. Jožeta Pučnika dejal:

“Dr. Jože Pučnik je bil ustvarjalec normalnosti. Že v časih ko je bilo to prepovedano in ko so bili ti poskusi vnaprej obsojeni na neuspeh. V časih, ko je za to plačal z dvema letoma samice in še s petimi leti zapora, v časih, ko je moral zaradi tega tudi po prestani kazni v izgnanstvo. In v časih, ko mu ljubljanska univerza, kjer je diplomiral, niti ni hotela izdati diplome in je moral šolanje še enkrat zaključiti v tujini. Morda velja ta stavek dvakrat podčrtati tudi danes, ko se cela država ukvarja z nekim domnevnim spričevalom neke srednje šole in ko je to velikanski problem. Te iste institucije se dr. Pučniku niti po smrti namreč niso bile sposobne opravičiti, da so mu odvzele diplomo in da je moral v tujini še enkrat pridobiti univerzitetno izobrazbo. Na to je pomembno spomniti, ker to ni edini primer.”

TLP pa mirno zapiše: “In ker nesreča nikoli ne pride sama, se je Janša oglasil še osebno: ni rekel, daje ponarejanje dokumentov sporno, kar bi bilo najbolj logično na svetu, rekel je, da je to medijsko prenapihnjen dogodek (tega Janša ni nikoli rekel!), da pa se »enaka institucija«, ki se zdaj razburja, nikoli ni opravičila Pučniku za odvzeto diplomo.”

Nato sledi klasično levičarsko strašenje: “SDS dosegla to, kar je doslej zares uspelo le komunistični partiji: ljudje so se že začeli ne le »glajšaltat«, kot bi rekel Kocbek, ampak tudi samoovajati. Tako je na primer poslovnež Joc Pečečnik (še ena naša gospodarska gazelica ali muflon ali nekaj takega) pravilno razumel, kako se je treba oblasti čim bolj približati, preden te ta, huda in mrkega očesa, z uperjenim prstom sama pokliče k sebi in te kaznuje.”

In podkrepi s še eno paranojo: “Vsi prestrašeni, vsi pohlevni, vsi pozabili kaj so demokratični standardi vsi prepričani, da se SDS ne smeš zameriti če hočeš poklicno preživeti osebno ostati nepopljuvan.”

27.9.2011, ko je zapisala na začetku omenjeno kolumno, je dr. Dimitrij Rupel o njej zapisal: “Proto-fašist je po mojem razumevanju nekdo, ki se utegne v prihodnosti razviti v fašista, proto-fašistična retorika pa naj bi bila retorika nekoga, ki ima namen postati fašist, vendar to še ni. Priznam, da ne poznam primerov »protofašistične retorike«, vendar bi sklepal, da danes nekdo, ki želi postati fašist – če takšni ljudje v Sloveniji sploh obstajajo – ne bo govoril o tem, da hoče biti fašist, ampak bo govoril kaj drugega, nemara nasprotnega fašizmu. Zelo verjetno bo nastopal s protifašistično retoriko. Morda bo – da bi zakril svoj namen – »protofašistično retoriko« pripisal drugim, najrajši svojim nasprotnikom. Torej bi lahko sklepali, da je novinarka Tanja Lesničar-Pučko nekakšna fašistična pripravnica oz. da ima namen postati fašistka. To sklepanje ima to pomanjkljivost, da fašistična upanja in obeti v Sloveniji niso verjetni. To pa že spet pomeni, da omenjena gospa s »protofašistično« retoriko ni mislila resno, ampak je želela le oblatiti stranko oz. ideološke nasprotnike.”

Pod črto: TLP v svojem zadnjem pamfletu spet ni bila NLP (nedolžna, lepa, pametna), ampak ravno obratno. Njen tekst je bil v svoji “anti-janševski” nastrojenosti naravnost posiljen, namenoma grd in (naravno?) slaboumen.  

Tanja Lesničar – Pučko se še v naslovu ne more odmakniti od legla ideološkega indoktriniranja v prejšnjem sistemu.