“Konstruktivna” opozicija

Piše: Kristijan Ploj, profesor

Po oblikovanju vlade Janeza Janše se velja malce ustaviti ob obeh strankah, ki sta ostali v opoziciji – relativni zmagovalki volitev Pozitivni Sloveniji (po novem nič več Lista Zorana Jankovića) in pa SD Boruta Pahorja.  Politični sistem, ki ga pozna Slovenija, sicer objektivno odgovornost in težo odločitev v glavnem prenaša na vladajočo koalicijo, a v posameznih trenutkih je tudi pri nas tako poznani izraz konstruktivna opozicija  zaželjena ali celo potrebna.

In kaj si lahko obetamo od sedanje opozicije? Napovedane konstruktivnosti verjetno ne bo kaj dosti, zlasti če pogledamo besne odzive nekaterih stanovskih združenj (Društva novinarjev Slovenije) in civilno družbenih organizacij (Liberalna akademija) ter sindikatov, ki so doslej kljub deklarirani objektivnosti in nepolitičnosti predvsem delovale kot podaljšek določenih, politično jasno profiliranih interesnih sfer in tudi političnih strank. Zanimivo je, da sta obe stranki opozicije ob vsem dogajanju in izvolitvi nove vlade stali nekako ob strani in nista aktivneje kritizirali novih ministrov, če odštejemo nekatere izjeme, predvsem iz PS (Župevc, Mišić).

Verjetno je pred PS precej težavno obdobje, ko bo morala osmisliti svoje delovanje v opoziciji – dejstvo je, da je na podlagi pritiskov iz ozadja, predvsem iz kroga okoli bivšega predsednika države Milana Kučana, nastala kot projekt za prevzem oblasti, ki je temeljil predvsem na medijsko podprtih in opevanih menedžerskih kvalitetah Zorana Jankovića. Načrt, za katerega se je 4. decembra zvečer zdelo, da je uspel, se je v naslednjih tednih prav zaradi nesposobnosti sklepanja kompromisov in nerazumevanja parlamentarne demokracije Zorana Jankovića ter popolne odsotnosti kakršnega koli programa ali načrta stabilizacije države sesul v prah – kljub nedvoumni podpori medijev, ki so marginalizirali napake in poteze voditelja PS ter do onemoglosti problematizirali (in se celo spraševali o etičnosti ravnanja) ravnanja t.i. ad hoc koalicije, pa tudi predsednika države, ki je do skrajnosti raztegnil časovnice za oblikovanje vlade pod mandatarstvom Zorana Jankovića. Ker projekt prevzema oblasti starih političnih mačkov z novim frontmenom ni uspel, je izginil tudi glavni povezovalni faktor – PS kot opozicijska stranka interesnim sferam, ki so jo ustanovile, pač ne koristi. Težava je tudi sestava PS, saj jo sestavlja precej prebežnikov iz sedaj že bivših parlamentarnih strank, katerih edini motiv je očitno lastno politično preživetje, ne pa delovanje v korist državljanov. Negotov je tudi položaj njenega predsednika, ki je pred volitvami razglašal, da sebe kot zgolj poslanca pač ne vidi – kar je bilo tudi v skladu s predvolilnim medijskim diskurzom o malodane ekonomskem čudodelniku, ki bo v hipu ozdravil bolno slovensko gospodarstvo. Če se bo Zoran Janković zopet odločil kandidirati na ljubljanskih županskih volitvah, bo verjetno PS izgubila del svojih volivcev – čeprav se ti precej disciplinirano odzivajo na nasvete in pozive svojih avtoritet (Kučana, Stanovnika, Jankovića) in bi morda kljub umiku Jankovića s čela stranke in z ustoličenjem novega voditelja, ki bi ga nedvomno podprle in podpirale zgoraj omenjene avtoritete, mogoče celo ostati pomemben faktor na slovenski politični sceni. Vsekakor pa čaka PS v tem mandatu težko delo – iskanje identitete in smisla, z ali brez Zorana Jankovića. Glede na interese in povezave, ki so v ozadju oblikovanja PS in predvsem v luči t.i. antijanšizma pa bo verjetno PS vseeno tista, ki bo na vsak način poskušala omejevati in ovirati vlado Janeza Janše.

SD Boruta Pahorja je podobna, a hkrati tudi drugačna zgodba. Kljub popolnemu polomu, ki ga je doživela vlada pod vodstvom Boruta Pahorja, je na volitvah vseeno osvojila precejšen del glasov, kar je bilo očitno presenečenje celo za samo SD – mogoče pa malo manjšo za tiste, ki spremljajo in poznajo ozadje SD in disciplino njenih volivcev. Če se je na začetku še vpletel v odmeven spor z PS glede predsednika DZ, je Pahor po tem fiasku leve politične sfere praktično izginil iz medijev – z redkimi izjemami, ko pa je predvsem nastopal predvsem kot premier v odstopu. Iz vseh nastopov pa je jasno vel njegov antagonizem do Zorana Jankovića in Milana Kučana, ki je posledično očitno pustil tudi velik razkol v sami stranki SD, kjer je Pahor kljub podpori nekaterih članov moral popustiti pritiskom iz ozadja in podpreti Zorana Jankovića. Stranka je doživela precej izstopov, predvsem tistih, ki so v bojazni za lastno politično eksistenco popihali (predvsem) v PS, kljub navideznemu kljubovanju Kučanu in Jankoviću pa je SD še vedno predvsem trdna režimska stranka, ki jo upravljajo t.i. strici iz ozadja, še lepše pa jih je v povezavi s PS opisal Zoran Janković, ki jih je imenoval za eno stranko (PS in SD). Čeprav je vajena opozicijske vloge, bo verjetno zaradi spora s strici iz ozadja v stranki še pošteno vroče, ko bo šlo za morebitne volitve novega predsednika stranke.

Kljub nekaterim eksistencialnim vprašanjem, na katere morata odgovoriti obe stranki opozicije, lahko od njiju zagotovo pričakujemo, milo rečeno, kritiko aktualne vlade – da ne omenjamo že prej napovedanih medijskih in drugačnih napadov posameznikov in t.i. organizacij civilne družbe, ki so tesno povezani z obema strankama. Že besede Milana Kučana, ki ga lep čas ni bilo slišati, napovedujejo težke čase vladi Janeza Janše – kot da zaostrene javnofinančne in gospodarske razmere, v katerih je država, niso dovolj same po sebi.