Sovražni govor, ki ga ni

Piše: Sebastjan Erlah, novinar Radia Ognjišče 

Premier Borut Pahor je pred volitvami dejal, da bo v primeru zmage Zorana Jankovića na prvih predčasnih volitvah v Sloveniji, najprej trpela svoboda govora oz. medijska svoboda. Na večer volitev, ko smo čakali na rezultate, sem se odpeljal v Ljubljano na Gospodarsko razstavišče, kjer je bil volilni štab stranke SDS. Ko smo izvedeli prve neuradne delne izide, ki so kazali na zmago Pozitivne Slovenije, sem se obrnil k znancu, ki je urednik enega izmed spletnih portalov in ga vprašal, ali bo še upal urejati in pisati članke. Nisem se zavedal, da bo to moje vprašanje tako kmalu aktualno.

Trenirke

Na spletnih straneh stranke SDS se je namreč v minulih dneh pojavil zapis avtorja Tomaža Majerja, ki analizira prve predčasne volitve v Sloveniji. V svojem zapisu predvsem ugotavlja, da je Pozitivna Slovenija Zorana Jankovića dobila dobrih 300 tisoč glasov in od kje so ti glasovi prišli. Majer analizira imigrantsko dogajanje s strani državljanov nekdanje Jugoslavije v Slovenijo. Ob koncu analize pride do zaključka, da je domet volivcev, ki imajo svoje korenine v nekdanji Jugi tam nekje do 350 tisoč. Večina teh je, tako Majer, glasovala za Jankovića. Po njegovih informacijah, so na volišča množično prihajali ljudje s tujim naglasom ali volivci, ki sploh niso odprli ust. Na volišča so prihajali v skupinah po deset ali več, oblečeni so bili v trenirke, na rokah pa imeli napisano, katero številko morajo obkrožiti. Govorili so večinoma v srbskem jeziku.

Mediji so omenjeni, sicer precej nepomemben zapis pograbili kot sestradani volkovi nedolžno jagnje. Zapis so označili za škandalozen, za najhujši možni sovražni govor zoper populacijo naših nekdanjih sodržavljanov v Jugoslaviji. Zadeva je dobila celo tolikšno mero, da se je popolnoma spolitizirala. Pretežno pripadniki tranzicijske leve politične opcije so glasno protestirali zaradi zapisa o tem, da so bili omenjeni volivci oblečeni v trenirke. Ta očitek je glavni v utemeljevanju domnevnega sovražnega govora v Majerjevemu zapisu. Prišlo je celo do tega, da je nekaj deset vidnih Slovencev sredi Ljubljane protestiralo oblečenih v trenirke in da je očitno politično pristranska informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar spisala kazensko ovadbo zoper avtorja članka. Zakaj pravim politično pristranska? Pirc Musarjeva se namreč večinoma oglaša le takrat, ko se kaj kritičnega napiše v povezavi z navezami, ki so globoko v krempljih tranzicijske levice. Poleg tega se je dogodilo, da so v slabih štiindvajsetih urah po oddaji ovadbe na sedež stranke SDS prikorakali kriminalisti. Ne spomnim se, da bi bila naša policija kdaj tako hitra v svojem posredovanju. Ali pa različne politične stranke in gibanja ter posamezniki, ko je šlo za t.i. sovražni govor, kot je bil npr. primer Strelnikoff, ko se je namesto Kristusa v Marijinem naročju znašla podgana ali v primeru, ko so lani na Taboru v Ljubljani vandali s kljukastimi križi in napisi „pedofili“ popisali kombije pred tamkajšnjim župniščem, ali pa v primeru „humorista“ Tofa, ki je v enem od zapisov poslanca SDS Jožeta Tanka označil s strahopezdljivcem in ga v celotnem zapisu močno žalil. V teh primerih se ni oglasil niti en glas s strani predstavnikov tranzicijske levice, kar lahko razumemo, da o sovražnem govoru cvilijo zgolj takrat, ko jim to zapaše. O tem, kaj so to enaki vatli za vse, se jim ne sanja, z „drugorazrednim“ predsednikom republike na čelu.

Primer je tragičen

Prav tako ni naključje, da je tranzicijska levica omenjeni zapis močno pograbila ravno v tednu po volitvah in v času, ko predsedniku zmagovalne stranke slabo kaže, kar se tiče pogovorov o sestavljanju koalicije. Na vseh minulih pogovorih je namreč dobil jasno košarico. Z njim noče iti v koalicijo nihče. Da bi tranzicijska levica te svoje težave medijsko prikrila, so se poslužili še enega pogroma zoper njihovega sovražnika številka ena, SDS in njenega predsednika Janeza Janšo. Zapis jim pride tudi prav v času, ko se vse bolj kristalizira brezsmiselnost političnega konstrukta, imenovanega Patria, s katerim želi omenjena nomenklatura za vedno eliminirati predsednika SDS. Prav včeraj je namreč sodišče Janši prisodilo odškodnino za ostudne laži, ki jih je po tujih in domačih medijih trosil finski novinar Berglund.

Absurdnost ukvarjanja z nepomembnim zapisom bi bila prav komična, če bi bila Slovenija v času razcveta. Ker pa je Slovenija na pragu nove resne gospodarsko-finančne krize, pa je pričujoči primer prej zelo tragičen. Namesto, da bi se ukvarjali s pomembnimi vprašanji, kako bomo dvignili standard naših državljanov, se utrujamo s trenirkami in domnevnimi sovražnimi govori, ki jih ni. V celotni zadevi bi bilo celo bolj koristno, da bi načeli splošno debato o vzgoji in vrednotah. Kakor je namreč mene mama učila, se v trenirki ne hodi izven domačega dvorišča, da je biti lepo oblečen stvar kulturnega vedenja in bontona. To pa velja za vsakega človeka, ne glede na to kdo je in od kod prihaja.

Ob tem pa se kot publicist, pisec in novinar predvsem sprašujem, ali ni omenjeni primer že začetek tega, kar je napovedal premier Pahor med volilno kampanjo? Mar ni to že začetek kratenja svobode govora in svobode medijev, če pride na oblast „ljubljanski šerif“? Kaj se bo zgodilo s piscem, ki bo Cigane, ki sebe imenujejo Cigani, imenoval za Cigane? Kaj se bo zgodilo z nekom, ki bo homoseksualce poimenoval z antičnogrško izpeljanko iz besede „pederastia“? Kaj se bo zgodilo s piscem, ki bo zapisal ugotovljivo dejstvo, da se npr. v TŠC Kranj dijaki s koreninami iz nekdanjih jugoslovanskih republik od slovenskih ločijo ravno po nošenju trenirk? Verjamem, da pisci, ki prihajajo iz okrožja tranzicijske levice z očitki sovražnega govora ne bodo imeli nikakšrnih problemov.