Mankoč stalnica, Dugonjić nov med dobitniki medalj

Novi junak slovenskega tabora je Dugonjić. Eden najbolj nadarjenih slovenskih tekmovalcev je leta 2006 opozoril nase z medaljo z mladinskega EP, nato pa v ZDA trikrat postal prvak NCAA na 100 prsno, postavil tudi svetovni rekord v jardskih bazenih, na članskih reprezentančnih tekmah pa večkrat nakazal, da bi lahko osvojil medaljo, nato pa v finalu podlegel pritisku in dosegel slabši izid kot v kvalifikacijah ali polfinalu.

Tokrat je 23-letni koroški orjak, ki v višino meri kar 206 centimetrov, posegel po dveh odličjih, se na 50 m prsno evropskemu rekordu približal na 23 stotink sekunde in na 100 prsno na sekundo; zdaj veljavni najboljši dosežki v Evropi so bili doseženi pred dvema letoma v času uporabe visokotehnoloških kopalk. Nov je predvsem Dugonjićev pristop do tekem. “Ko ne gre, je res težko. Pomembno je, da imaš visoke cilje, drugače obupaš. Na mladinskem evropskem prvenstvu nisem bil zrel in bilo me je tako strah, da sem si bolj želel drugo mesto kot zlato. Danes grem vedno na prvo mesto, kar se mi tukaj sicer ni povsem izšlo, a cilji so visoki,” pravi tekmovalec, ki napoveduje vsaj finale tudi za olimpijske igre v Londonu, želje so seveda večje. A najprej bo treba doseči normo A.

Stalnica slovenskega plavanja v 25-metrskih bazenih je tudi svetovni rekorder Mankoč, ki je v Szczecinu porabil še zadnji prst na obeh rokah, s katerimi lahko šteje medalje na 100 mešano. Ilirijan po medaljah posega vse od leta 1999, med leti 2000 in 2008 je osvojil devet zaporednih naslovov svetovnega prvaka in dosegel dva svetovna rekorda, pri 33 letih pa se je še enkrat vrnil na evropski prestol.

Glede na gladko zmago so bile njegove napovedi pred tekmo sila skromne, saj je šele v soboto razkril, da je cilj vendarle zlato. “Napovedi niso bile skromne. Dejal sem le, da lahko toliko pričakuješ, kolikor je denarja. Napoved je šla v to smer. Sicer pa sem napovedal podobne izide kot lani in bil sem še malo hitrejši. Pred startom sem vedel, da medalja ni vprašljiva, vprašanje je bilo le, ali bom zmagal ali ne. Vesel sem, da sem spet evropski prvak, zdaj bom po 10. zmagi razmisli, ali bom še tekmoval mešano, ali se poslovil kot prvak.”

Na Mankočevo odločitev ne bo vplivala niti morebitna organizacija evropskega prvenstva 2013 v Ljubljani: “Ne vem, če bom do takrat sploh plaval. Rad imam plavanje, a zaradi pogojev in sistema, ki je trenutno postavljen, ne vem, če bom našel motivacijo, pa četudi bo prvenstvo pri nas.”

Bolj prešerne volje je bil po tekmi slovenski selektor Roni Pikec: “Z zlato medaljo, Petrovo deseto na 100 mešano in skupaj že enajsto ter dvema srebroma Damirja smo lahko zelo zadovoljni. Zame je najbolj pomembna medalja na olimpijskih 100 prsno in da je Damirju uspelo uresničiti potencial, ki ga je kazal že dlje časa. Osvojili smo še devet finalov, kar je za nas velik uspeh in načrte smo celo presegli. Lahko smo zadovoljni.”

Dobri so bili tudi dosežki večine drugih slovenskih plavalcev, posebej Roberta Žbogarja in Anje Čarman, ki pa tokrat ni imela sreče z zdravjem. Blizu najboljšim in medaljam v Evropi se je dokončno postavil Radovljičan Žbogar, v Szczecinu dvakratni finalist. Presenetil pa je predvsem mladi val slovenskih plavalk, na čelu s 17-letno Uršo Bežan in 15-letno Mojco Sagmeister, ki so po vrsti dosegale osebne rekorde. Bežanova in Sagmeistrova sta napovedali tudi kandidaturo za slovensko štafeto 4 x 200 m prosto, ki ima dobre možnosti, da se uvrsti na olimpijske igre.(sta)

Peter Mankoč. (foto: Wikipedia.org)