Potop Zorana Jankovića in levice

Piše: Kristijan Ploj, profesor

Zaključek volilne kampanje je tukaj – in kaj smo doslej volivci izvedeli? Da ima predvsem ovenčani in z milostjo botrov iz ozadja izbrani kandidat in hkrati rešitelj t.i. leve politične opcije precej nerazjasnjene pojme o tem, kaj je resnica in kaj laž, kaj je njegovega in kaj od njegovih sinov in da predvsem obvlada tisto, čemur nekateri pravijo kreativno podjetništvo in računovodstvo.

Zoran Janković verjetno v tej kampanji ni preveč dobro spal – skoraj vsak dan je ta ali drugi medij izbrskal kakšno podrobnost iz njegovega nepremičniskega stanja (ki se ni skladalo s tistim, kar je povedal ob začetku kampanje), kakšno nepravilnost pri poslovanju njegovih podjetij (s katerimi naj ne bi imel nič skupnega, saj na papirju pripadata njegovima sinovoma) ali pa celo  kakšno podrobnost iz njegovega finančnega poslovanja, ki se zopet ne sklada z podobo, ki jo je njegov PR ustvarjal na začetku kampanje – da gre za skromnega, delovnega, sposobnega človeka, žrtve političnega kadrovanja, ki je vse ustvaril z lastnim trudom in se nesebično razdaja za dobro družine, Ljubljančanov, katerim županuje – sedaj pa se namerava podobno nesebično razdajati tudi za dobro vseh Slovencev, kot bodoči predsednik vlade.

Namreč, če je kaj jasno, je jasno tole – Zoran Janković je daleč od tega, za kar se predstavlja, še več, iz dneva v dan postaja bolj jasno, da gre za prototip tistega, o čemur smo na tem portalu že večkrat pisali – za popolnega predstavnika sprege tajkunskega tovarišijskega kapitalizma slovenskega tipa z jasnimi povezavami v politični levici, ki odkrito, ali pa malo manj odkrito, preko lobijev (ki jih pooseblja F21 in bivši predsednik Kučan) obvladuje slovenski politični, gospodarski, medijski, kulturni pa še kakšni prostor. Njegovi nastopi v soočenjih so arogantni, vzkipljivi, nikakor ni pripravljen preseči političnih delitev (za skupno dobro) in kar je najpomembneje, zaradi dosedanje nedotakljivosti (politične, gospodarske, sodne …) in včasih celo občutka vsemogočnosti (spomnimo se samo zapore severne ljubljanske obvoznice ob napovedanem protestu gradbenih podjetij) nikakor ni pripravljen sprejemati kompromisov in ne priznava drugačnih rešitev (ali pa tega, da so mogoče katere boljše) kot le svoje, ki so vedno najboljše – ne glede na številne dokaze iz preteklih primerov, da to ne drži.

Ker je očitno, da levica le ne more računati na zmago na teh volitvah in ker je jasno, da Janković lahko računa na podporo tistih, že dosedaj ideološko opredeljenih volivcev, ki jih je s svojo podporo pripeljal Milan Kučan, so se v zadnjih štirinajstih dnevih angažirali številni pisci in ustvarjalci javnega mnenja. Zaslediti je bilo mogoče kolumno znanega slovenskega pisatelja in politika, ki upravičuje svojo podporo Zoranu Jankoviću in ga slika v idealizirani, celo naivni podobi gospodarskega in političnega Mesije, da kolumne znane gospe, ki je nekoč že ustavljala desnico, sploh ne omenjamo – čeprav oba na začetku svojih spisov zatrjujeta, da se sploh nista nameravala oglašati.

Obupen poskus bivšega predsednika, da v zadnjem tednu kampanje podpre še Katarino Kresal (taktiko, ki je na prejšnjih volitvah prinesla zmago levemu trojčku), ki se po javnomnenjskih raziskavah oddaljuje od vstopa v parlament, očitno kaže, kakšen strah vlada na levici, ki se zaveda, da bo nova vlada morala počistiti številne okostnjake v omarah – ki jih je zapustila vladavine te in prejšnjih, predvsem levih vlad – in da bo pri tem imela podporo pomembnega dela volivcev, ki so siti kaosa, nedelovanja pravne države ter privilegijev in arogantnosti vladajoče leve oligarhije.