Zadeva Patria: Here we go again*

Piše: Gašper Blažič, novinar Demokracije

Sojenje v zadevi Patria se je začelo. Lahko bi rekli: končno. Zadeva, ki bi morala biti razčiščena že zdavnaj, se je zaradi takih in podobnih političnih interesov zavlekla krepko v drugo polovico Pahorjeve vlade. Da je celotna zadeva dejansko farsa, ki predstavlja zgolj nadaljevanje afer, kot sta JBTZ ter Depala vas, je postalo jasno tudi na prvi dan sojenja, ko je prišlo do nezaslišane burke, ki je bila pravzaprav zgolj tehnične narave: v veliko premajhni dvorani se je namreč gnetlo toliko ljudi, da je zmanjkalo stolov za odvetnike. To je navsezadnje samo tragikomični pokazatelj, da so se režiserji »velikega poka s Finske« očitno pošteno ušteli, ko so nameravali spraviti tako izpostavljeno zadevo na ljubljansko okrajno (!) sodišče in želeli doseči celo tajnost sojenja. Spomnimo se: tudi leta 1988, ko se je začel proces proti četverici, je slovenska Udba oz. SDV z direktivo političnega oz. partijskega vrha obtožence v aferi JBTZ izročila jugoslovanski vojski, saj bi bilo tako zagotovljena tajnost sojenja, čeprav je imela komunistična oblast možnost, da četverico obtoži izdaje državne skrivnosti, kar je bil po tedanji zakonodaji hujši greh kot pa izdaja vojaške skrivnosti. Tedanji slovenski komunistični vrh si je s tem umil roke, češ da z zadevo nima nič. Toda tovrstno taktiziranje se je kasneje vrnilo kot bumerang – informacija o sojenju četverici (trije od njih, od teh samo ena vojaška oseba, so bili priprti v vojaškem zaporu na Metelkovi ulici v Ljubljani) je prišla v javnost, ustanovljen je bil Odbor za varstvo človekovih pravic, prišlo je do množičnih zborovanj, že tako načet odnos med JLA in Slovenci pa se je še bolj ohladil. Vrh Zveze komunistov Slovenije si je sicer prizadeval v tej zgodbi nadeti masko nepristranskega opazovalca, toda bilo je že prepozno. Račun se preprosto ni izšel in partija je bila nato prisiljena tudi pod vtisom podobnih dogodkov drugje po vzhodni Evropi prisiljena »sestopiti z oblasti«.

Ker se zgodovina ponavlja kot farsa, velja spomniti, da je bil leta 1988 v afero JBTZ kot uslužbenec policije vpleten tudi Zvonko Hrastar, sicer mož razvpite tožilke Branke Zobec Hrastar (drugega znanega vpletenega, tj. Dragana Isajlovića, pustimo tokrat ob strani). Toda že pred začetkom sojenja v zadevi Patria je prišlo do neverjetnih preobratov: najprej je spodletelo sojenje nekdanjemu obrambnemu ministru Karlu Erjavcu ter nekdanjemu načelniku generalštaba Slovenske vojske Albinu Gutmanu, nato pa je svoj odstop naznanila tudi sama tožilka, ki je napovedala odhod med odvetnike, s tem pa je na nek način priznala poraz. Obtožni predlog je tako prevzel tožilec Andrej Ferlinc, za katerega se je govorilo, da niti ni imel časa za pripravo na enega najbolj spektakularnih sodnih procesov s političnim ozadjem. Zato pa je predvsem nervoza tranzicijske levice v teh dneh izredno velika, saj je nekaj dni pred začetkom sojenja prišlo na dan nekaj novih dejstev, za katera je poskrbel razvpiti Wikileaks z objavo tajnih ameriških depeš. V eni izmed njih je eden od nekdanjih ameriških veleposlanikov izjave Janše, da nima nič s Patrio, označil za neiskrene, vendar pa je ozadje tega predvsem lobiranje za ameriški koncern General Dynamics, ki je, kot vemo, lastniško povezan s Sistemsko tehniko. V javnost je prišel tudi policijski zaznamek, ki se nanaša na preiskavo računov SDS, iz zaznamka pa je razvidno, da SDS ni imela opravka s Patrio, kot so to hoteli dokazati v časopisu Delo, ki je skupaj z Mladino najglasneje napadalo nekdanjega predsednika vlade. Režiserjem »velikega poka« zagotovo ne gre na roko tudi dejstvo, da je eno sodno bitko SDS že dobila in sicer proti časopisu Delo. Zato tudi ni presenetljivo, da se skuša Janši naprtiti prav vse grehe: od brezplačnikov do trgovine z orožjem, s tem pa se skuša v javnosti ustvariti vtis, da je vodja največje opozicijske stranke brezkompromisni dobičkar, mafijec in fašist. Ergo: treba je za vsako ceno preprečiti, da se Janša s svojo SDS vrne na oblast. Ker pa je takšne stvari v pogojih formalne demokracije težko preprečiti, se je treba poslužiti zvijače, s pomočjo katere bi Janšo diskreditirali pred javnostjo. Ena od teh zvijač je prav gotovo dejstvo, da so sojenje spravili na okrajno sodišče, kjer lahko pričakujemo manj kvalitetne kadre. In verjetno je prav to tisto, na kar računajo botri afere Patria – večkrat je mogoče slišati, kako na mnogih okrajnih sodiščih kraljujejo kadri, ki so miselno še vedno nekje v kardeljanskem rdečem srednjem veku.

Težko je napovedati, kako se bo burleska s Patrio nadaljevala. Povsem očitno pa je, da je nekoga očitno zelo strah izida sodnega procesa. Jasno je namreč, da če bo »sovražnik številka ena« na sodišču oproščen obtožb, bo to pomenilo najhujši poraz postkomunistične nomenklature doslej. Če namreč pade ključna obtožba v zadevi Patria, s tem padejo tudi obtožbe v zvezi z orožarsko trgovino in tudi vse ostale obtožbe. S tem pa bo postalo nerodno tudi vsem tistim, ki so prvaka SDS prikazovali kot nekakšnega Kalimera, zaradi katerega je manjše zlo podpreti stranke tranzicijske levice. Toda glavni vpliv pa bo izid sojenja vendarle imel predvsem na neopredeljene volivce, ki se pragmatično odločajo in niso vnaprej strankarsko opredeljeni. Prav na podlagi njihovega odločanja stranke tudi zmagujejo na volitvah. Gre za tisti del volilnega telesa, ki praviloma ne mara konfliktnosti in tudi ne stopa na stran tistih, ki po nepotrebnem obtožujejo. Če se je ta del volilnega telesa ponavadi obračal stran od Janše zaradi njegove konfliktnosti, se utegne zgoditi, da bo Janša z morebitno oprostilno sodbo dobil veliko novih simpatij, medtem ko se tranzicijski levici že sedaj obeta nič manj kot polom. Pa čeprav lahko premier Borut Pahor znova napoveduje nova imena za ministre in s tem kaže, da se z oblasti ne namerava posloviti pred rednimi volitvami. Kar pa pomeni, da ga bodo morali lastni tovariši, če si bodo hoteli zagotoviti vsaj minimalno politično eksistenco, odnesti iz pisarne z nogami naprej. Še letos, če je to sploh še možno.

*Pa se je spet začelo.