Propadle sanje o pravljični deželi

Piše: Gašper Blažič, novinar Demokracije

Ne, Slovenija ni Indija Koromandija. Tudi ni Arkadija ali morda obljubljena dežela Jamajka, o kateri so v osemdesetih letih sanjarili nekateri izvajalci slovenske pop glasbene scene. Pa čeprav smo morda imeli v torek, ko je Slovenijo (drugič) obiskala nemška kanclerka Angela Merkel, takšen vtis. Padlo je veliko vljudnostnih fraz pred televizijskimi kamerami in mikrofoni, tako Merklova kot njen slovenski kolega Borut Pahor sta polaskala drug drugemu. Toda obisk je hitro minil in treba se je bilo vrniti iz sanj v kruto resničnost. Tako kot je to pred dvajsetimi leti izrazil sedaj že nekdanji slovenski politik: »Nocoj so dovoljene sanje, jutri je nov dan.« Številni zlobni jeziki so ob tem namignili, da je Pahor morda pri Merklovi iskal službo sprevodnika na francosko-nemškem vlaku, o katerem je tolikokrat govoril.

A sanje so hitro minile in sledila je vrnitev v kruto realnost. In kaj sestavlja sedanjo slovensko politično realnost? Morda razna preigravanja o tem, ali bomo sploh imeli predčasne volitve ali pa bomo dobili rekonstruirano vlado z novimi ministri, kar je za sicer med seboj sprte poslance postkomunistične levice še vedno manjše zlo od volitev, na katerih bi znova utegnila zmagati Janševa SDS. Toda to je samo delček v mozaiku slovenskega hibrida, ki ga je pisatelj Drago Jančar pred leti posrečeno poimenoval »demokratura«. Da je mogoče (prikrito) diktaturo uresničevati tudi preko formalnih vzvodov demokracije, ni nobena skrivnost. In tudi ne novost. Tudi totalitarne simbole in ikonografijo je mogoče častiti v imenu demokracije ter svobode. In tudi kadrovati ter odlikovati ljudi s sumljivo preteklostjo. Na vse to je nedavno največja opozicijska stranka v Sloveniji opozorila tuje medije. Na prvi pogled dokaj nespametna poteza, saj bodo Janšo spet imeli za »špeckahlo«, čeprav vemo, da je podobno ravnala tudi skupina 571 podpisnikov peticije proti cenzuri, ki je v času, ko je bil Janša predsednik vlade, tuje institucije ves čas svarila pred »princem teme«, ki ga bojda bremeni tudi afera Patria in bi se moral že zaradi samega suma podkupovanja umakniti iz politike. Vsaj tako je mogoče razumeti nekatere samooklicane moralne avtoritete, ki se jih omenja kot protagoniste prihodnjega »preporoda«.

Vsekakor pa je nemška kanclerka Slovenijo obiskala v precej neprimernem trenutku, ko je razlika med izrečenimi vljudnostnimi frazami ter realnostjo precej večja kot pa leta 2007, ko je tik po vstopu Slovenije v evroobmočje – za kar je imel zelo veliko zaslug tudi tedanji finančni minister, pravkar umrli dr. Andrej Bajuk – Merklova prvič stopila na slovenska tla in na proslavi v Cankarjevem domu spregovorila tudi o padcu berlinskega zidu. O istem berlinskem zidu, za katerega nekateri slovenski politiki, ki jih še ni zapustila nostalgija po nekdanjem totalitarnem režimu, pravijo, da se je podrl »na obe strani«. Ergo: če režim na vzhodni polovici Evrope ni bil legitimen, potem enako lahko trdimo tudi za tistega na zahodni strani. Kar je nedvoumno sporočilo slovenski in svetovni javnosti, da je pravzaprav vseeno, ali živimo v totalitarizmu ali demokraciji, kajti vmes so samo nianse. Zato nas tudi ne sme presenetiti mnenje tako izkušenega nekdanjega in sedanjega funkcionarja Mirana Potrča, češ da smo komunizem pravzaprav imeli le do leta 1953. Kaj smo že imeli po letu 1953? Morda pa smo rdečo zvezdo imeli na zastavi zaradi povezanosti z znamko piva Heineken?

Nič nenavadnega torej, da se nosilci takih idej včasih kar pošteno spozabijo. Tako kot so se spozabili tako rekoč ob samem obisku nemške kanclerke, ko so predstavljali argumente za ustavno presojo zahteve za razpis referenduma o družinskem zakoniku. In so spet našli svojega starega sovražnika, to je Katoliško cerkev, ki se s podporo družinskemu zakoniku bojda vmešava v politiko. Da so se zagovorniki družinskega zakonika s takšno ihto lotili Cerkve, nikogar ne preseneča. Prvič, Cerkev je vedno priročna tarča za netilce »kulturnega boja«, če lahko to dogajanje sploh tako imenujemo. Drugič, najlažje je obračunati z neko institucijo »ad hominem«, saj se je tako najlažje otresti odgovornosti za pomanjkanje argumentov. Toda kaj pa, če je velika nervoza poslancev tranzicijske levice v zvezi z družinskim zakonikom povezana z dejstvom, da tu ne gre več le za neko izrekanje Cerkve o določeni zadevi? Namreč, za referendumom o družinskem zakoniku stoji močna civilna iniciativa, ki jo sestavljajo številni katoličani in tudi drugi, ki nasprotujejo družinskemu zakoniku. Ta civilnodružbena sekcija – sem spada Civilna družba za družino in pravice otrok, zavod Kul.si in še nekatere druge organizacije – je dosedaj pokazala dobro organiziranost ter močno motivacijo. In kar je »najhuje« – gre za samoorganizirano delovanje katoličanov, ne da bi imela cerkvena hierarhija glavno pobudo. In to je tisto, kar zagovornike družinskega zakonika najbolj boli. Točno vedo, da na delu ni zgolj cerkvena hierarhija, ki v tem primeru igra bolj postransko vlogo, pač pa ljudje na terenu. To pa tudi pomeni, da bi v primeru referenduma družinski zakonik zagotovo pogorel na celi črti. Zato je nervoza še toliko večja, s tem pa tudi diskvalifikacije toliko bolj nizkotnejše.

Jutri, 1. septembra, se torej ne bo samo začelo samo novo šolsko leto, pač pa tudi zbiranje podpisov. Ki pa bo po vsej verjetnosti trajalo samo dva dni namesto dobrega meseca dni. Kajti če bo državni zbor izglasoval ustavno presojo referendumske pobude, bo zbiranje podpisov najverjetneje ustavljeno. Količina zbranih podpisov v dveh dneh pa lahko hitro postavi pod vprašaj legitimnost takšnih in drugačnih proceduralnih zvijač, s katerimi želi postkomunistična tranzicijska levica spodnesti referendum o družinskem zakoniku. Navsezadnje so si že z nekaterimi referendumi (malo delo, RTV, itd.) zabili žebelj v krsto, s padcem družinskega zakonika pa bi bil njihov ponos dotolčen. Zato bo provokacij v stilu proticerkvene propagande v prihodnje verjetno še več. Morda pa se bodo sejalci tovrstne nestrpnosti šele po izidu morebitnega referenduma prebudili iz sanj in ugotovili, koliko davka smo državljani plačali zaradi oklepanja oblasti za vsako ceno in koliko kolateralne škode je zaradi tega utrpela naša domovina. Zato bi bilo dobro, da bi se tudi državljani zbudili iz sanj, v katerih se nam kot čudežni mesija prikazuje Borut Pahor…