Slovenci nismo Madžari
Piše: Ive A. Stanič, publicist
Na Madžarskem so po Stalinovi smrti prevzeli vajeti v svoje roke mladi. Organizirali so se, zbirali orožje in napadali člane partije. Imenovali so se »Petöfy kri«. Pozneje se je delovanje skupine razširilo v množično gibanje proti domači in sovjetski partiji. Uničevali so Stalinove kipe, rdeče zvezde in vse, kar je imelo pridih komunizma. To je bil prvi množični odziv prebivalstva ob razkritju stalinističnega sistema. Leta 1956 pa se je začel odkrit in množični boj proti komunističnemu režimu.
Tak ali vsaj podoben boj še čaka nas Slovence. Toda Slovenci nismo Madžari. Še tako običajno in od vseh pričakovano lustracijo – kot očiščenje nepotrebne partijske prtljage – nismo bili sposobni izpeljati. In sedaj nam pijavke lezejo po glavi in natezajo vratno zanko. Začeli so na samem vrhu, pri najbolj smelemu Janezu Janši. Njihove napovedi so dobesedno zločinske: J.J. je treba nemudoma ustaviti; to je plevel, ki ga je treba odstraniti; potrebno ga je medijsko in politično uničiti; zahtevamo glavo Janeza Janše …! Teh manipulativnih sil iz preteklosti, željnih krvi in smrti, je vse več in več. Lezejo iz lukenj, v katerih so bili skriti v času osamosvajanja Slovenije.
In sedaj imamo na hrbtu hudiča. Še več, na ramenih nam čepi pravcati prenovljeni v rumeno prebarvani komunist in se reži naši cagavosti in naivnosti. In mi, v času ko nam rumeni vrag nateza zanko, spet samo razpravljamo, analiziramo, ugotavljamo, primerjamo, ocenjujemo, soglašamo in nesoglašamo. In med tem, ko bomo iz te zablode iskali sočutne in demokratične poti, bodo (po Ruplu) vsa pomembna imena sedanje opozicije kompromitirali oziroma odstranili iz političnega prizorišča tako, da jih bodo zapletli v medijske, finančne, policijske in pravosodne preiskave. V polnem teku pripravljajo sezname in si izmišljajo obtožnice.
Nas ta početja na kaj spominjajo? Se zavedamo, kaj pomenijo, kam nas peljejo? Se zavedamo, kaj vse smo zamudili? V mislih imam lustracijo, ki je ni bilo. Ni je bilo, ker smo hoteli biti vrhunsko demokratični, ker smo preveč verjeli in preveč zaupali. Kje je skupina Petöfy, ki bi slovenske levičarske ekstremiste umirila in jih spravila v red? Težko bo. Pa ne zato, ker se tega ne zavedamo ali ne razumemo. Težko bo zato, ker nimamo potrebne smelosti ali, če hočete, ker enostavno Slovenci nismo Madžari.
Kaže, da bomo tja do volitev poslušali edino pesem ki jo znajo: Udri po Janši! Kako neokusno in dolgočasno!
Točno, Slovenija ni Madžarska!!!
V Sloveniji se nagrajujejo udboski mafijci, Srbijanci poimenujejo slovenske ceste po diktatorju Jožetu Titu, mladi Primorci prenašajo skale po primorskih hribih, da ustvarjajo napis TITO. In še veliko podobnega.
To so korenjaki Slovenci. Iz kamene dobe. Med tem, ko so razen Belorusije, Severne Koreje in še nekaj takih eksotičnih tvorb že prav vsi pospravili s komunizmom, se Slovenci komunizmu klanjajo.
Sram me je take države!
Pozabil si omeniti Ive,
da smo mi bili na drugi strani železne zavese.
Madžari so bili globoko pod Sovjetskim škornjem, mi pa smo s Stalinom opravili že med prvo petletko. In za pot v tujino nam ni bilo treba plezati in lesti čez zid. /pa Stalinovih kipov že davno ni/
Le kako lahko zgodovinarju uide ta pomemben podatek?
Kdor govori o “drugi strani železne zavese” je rojen tam okoli leta 1995. Vsi starejši pa smo tisto zaveso doživljali. tudi pri nas so streljali ljudi na meji (pa ne samo tam).
Če bi pa nas Stalin hotel pohopati, bi to opravil še pred malico. A Stalin je bil pameten, prepustil nas je kriminalcu Jožetu Titotu, pri njemu je bilo še slabše (dokler mu ni noga odpadla).
Dober komentar. Po mojem bi Slovenci morali imeti več madžarske mentalitete, ker takrat bi se stvari potem precej spremenile na boljše. Predvsem v smislu ljubezni do domovine, pri pluralizaciji medijev in podobno. Ker pri nas pa rdečakarji še kar naprej napadajo Janšo in uničujejo državo. To se mora dejansko spremeniti!
Spet (tokrat vljudno) neutemeljeno opravičevanje. Naj gre za to ali ono stran železne zavese, komunizem je bil umazan in zločinski vsepovsod. Takemu komunizmu pa je slovenski narod s svojo neodločnostjo na stežaj odpiral vrata. Že od sprejetja (spet zločinskega!) odloka o zaščiti slovenskega naroda (16. 9. 1941), smo bili ves čas prestrašeni, polulani in ubogljivi zajčki. Zaradi “plezanja čez zid” pa so bili slovenski zapori še kako prenatrpani (samo v zaporu na Miklošičevi cesti v Ljubljani, ki je imel prostora za 800 ljudi, je bilo v komunističnem razcvetu 2.400 zapornikov).
Oh, kako lepo je bilo pri nas v času prve petletke!
“Spet (tokrat vljudno) neutemeljeno opravičevanje. Naj gre za to ali ono stran železne zavese, komunizem je bil umazan in zločinski vsepovsod. ”
Tudi kapitalizem je umazan. Česa takšnega, kar se dogaja v DANAŠNJI SLOVENIJI, v socializmu, vsaj kolikor sem ga jaz poznal, ni bilo mogoče.
Beda gradbenih delavcev, tekstilnih delavk ipd.
Se pa strinjam, tja do konca petdesetih let je bilo hudo. Režim je stiskal, gospodarsko smo bili na tenkem, sovjetski bojkot. ipd.
A v šestdesetih je primež popustil, meje so se odprle in začeli smo živeti čisto solidno življenje.
Naj te malo povprašam Ive. Kaj misliš, zakaj delavci, ki ne politizirajo, kot midva, takole na javnih zborih in v raznih anketah izjavljajo, da je bilo v socializmu bolje?
Zato ker takratna elita ni bila tako zajedalska, kot je današnja elita!
Današnja elita in današnji družbeni sistem nikoli nimajo dovolj. So nenasitni.
In Madžari so bežali v Jugo. Mi smo bili zanje obljubljena dežela. Zato ne govori, da komunizem je komunizem. /Če je lestvica 100, potem smo bili mi 1/
Tema obravnave je zločinski komunizem in slovensko hlapčevstvo. Pričakoval sem, da bo večni skrivač z imenom Rado, vendarle obravnaval zadeve, ki so položene na debatno mizo in s svojim razmišljanjem pomagal pojasniti mnoge zamolčane teme. Žal ni tako. Izogiba se vročim žerjavicam in skače na tista mesta, ki so njemu pisana na kožo. Ko človek prebere skrivačev prispevek, začne dvomiti, ali je bil povojni režim zločinski ali (po Titu) najbolj napreden in demokratičen na svetu. Pričakujem naslednje skrivačeve modre zapise: da so v času trdega komunizma Nemci, Avstrijci, Italijani … množično bežali v obljubljeno deželo Jugo, da je ljudstvo iz gnilega kapitalizma v velikih množicah prihajalo k nam po nakupe, da je naša močna povojna opozicija pošiljala svoje člane v tujino na zasedbo kontrolnih mest in v šolo za izvajanje političnih procesov in pokolov, da je zmagovita Jugoslavija v nekaj letih po vojni na gospodarskem področju prehitela ubogo in v celoti porušeno Nemčijo … Kadar skrivač nima več argumentov, naredi salto mortale in preskoči iz polpreteklosti v sedanji čas ali celo v prazgodovino. Njegova trditev, da komunizem ni komunizem ni le izraz močnega in poštenega karakterja, marveč kaže, da gre tudi za hudo modro osebo.
“Tema obravnave je zločinski komunizem in slovensko hlapčevstvo”
Diskusija pač ne more iti na tej ravni. Namreč, da prilepiš etiketo in potem diskutiraš v danih okvirih. To lahko počnete le enakomisleči verniki med sabo. Če pa imaš kakšnega “zunanjega” v diskusiji pa le moraš priti z argumenti.
“Pričakoval sem, da bo večni skrivač z imenom Rado”
He, he, intelektualca nevredna poteza Ive. Namreč, da me osebno diskreditiraš z namenom, da bi v diskusij lažje opravil z mano. Saj nismo otroci!
“Ko človek prebere skrivačev prispevek, začne dvomiti, ali je bil povojni režim zločinski ali (po Titu) najbolj napreden in demokratičen na svetu.”
Ne menim, da je bil režim zločinski. Priznal pa sem, da je bil trd. Opisal sem tudi okoliščine (ruska nevarnost). Izven konteksta časa pač ne moreš ocenjevati stanja. Navsezadnje je tudi v zibelki demokracije, v ZDA, v istem času kot v Jugi veljal totalitaren režim pod imenom makartizem. Bil je pač čas hladne vojne in drugače kot trdo pač ni šlo.
Nisem še bral nobene tvoje kritike Ive, zoper totalitarizem v petdesetih letih v USA?!
“Njegova trditev, da komunizem ni komunizem”
Kako naj debatiram z nekom, ki ima terminološke probleme?
– Nismo imeli komunizma, ampak socializem.
– stopnje represije so bile pogojene krajevno, od zblaznele Polpotove Kambodže, preko Kitajske, Sovjetske zveze, pa njegovih evropskih satelitov.
– in časovno! S časoma, ko je Sovjetska nevarnost pojenjala je tudi jugoslovanski režim popuščal.
Treba je poznati tudi zgodovinsko komponento komunizma.
Nič v naravnem, evolucijskem procesu se ne zgodi samoposebi. Za kaj takšnega morajo biti ugodne razmere.
Tudi z komunistično idejo je bilo tako. Kapitalizem je namreč od svojih nastankov, v drugi polovici 19. stoletja, dospel v svojo ekstremno različico. Človek – delavec je postal potrošna in zamenljiva roba. In prav zaradi te krutosti so lahko vzcvetele nove ideologije. Sindikalna gibanja,
čikaški štrajk leta 1886 je pograbil teorijo Marksa in Engelsa in trasiral pogoje za nastanek v primerjavi s kapitalizmom, človeku bolj prijaznega sistema.
Ideja o enakosti je bila privlačna in se je pričela širiti po svetu.
Seveda ti moram dati prav Ive, sistem je evolviral v izjemno krute različice.
A ob tem je imel tudi pozitivne učinke. Zahodne države so pred strahom komunistične ideje zajezile svojo kapitalistično izkoriščevalskost in dopustile razvoj socialnih demokracij, ki so eksistenčno varovale delavce pred nebrzdanim kapitalizmom.
Danes, dvajset let po padcu komunizma se odsotnost komunizma pozna.
Kapitalizem je izgubil svojega antagonista – komunizem in prav zaradi tega so tudi socialne demokracije v zahodnih državah pričele pešati.
Ne trdim, da je komunizem boljši sistem, a v omejenih segmentih ima kapitalizmu nujno potreno antagonistično vlogo.
Prosim te Ive, da ne vzrojiš na prvo žogo. Daj temu tekstu vendarle malo časa, da boš zaznal malo soli v njem.
Rado, nisem prebral niti ene besede iz gornjega prispevka, ker vem da je vse, kar si napisal prazno blebetanje. Čas pa je, da utihneš. Tvojih budalosti niti zdrav človek ne prenese.
Za navdušence Jugoslavije in Tita ter vsegliharje. Nekateri pravijo, kako je bilo lepo. Ne, nič ni bilo lepo, vrsto let je Jugoslavija živela na račun tki propadlega kapitalizma. In Jugoslavija se ni uprla Stalinu. Tito je hotel in je postal drugi Stalin. Le, da je Stalin bil manj časa na oblasti (vsaj po 2. sv. vojni). Meje so bile odprte, vendar so iz Jugoslavije v svet hodili le gastarbajterji, reveži kot smo bili mi in udbovski podrepniki. Kako je Tito in njegova kamarila (nekateri so še živi) živela, pa v spodnjem članku iz današnjega italijanskega tiska.
Tito e Jovanka, dolce vita vestita da Dior
Al museo di Belgrado in mostra gli abiti della coppia quando la Jugoslavia era invidiata dagli altri Paesi socialisti
di Stefano Giantin, IL PICCOLO
BELGRADO Vestiti di Dior, uniformi degne di un re, guanti di pelle, mutande di seta, scarpe inglesi, cappelli italiani. Una mostra al Museo della storia della Jugoslavia di Belgrado ha svelato il lato borghese e più nascosto della coppia presidenziale della vecchia Federazione. Trecento foto inedite, scelte tra oltre 150.000, e gli abiti più ricercati di Tito e Jovanka sono oggi in esposizione nella mostra “Album d’oro”, un’istantanea della vita pubblica e privata della coppia presidenziale negli anni tra il 1952 e il 1968.
«Volevamo schiudere una capsula del tempo, sfogliare l’album degli anni d’oro della Jugoslavia, un Paese “alla Hollywood”, invidiato dagli altri Stati del blocco socialista. Quell’epoca finì nel ’68, politicamente, economicamente, in ogni senso», illustra Dusica Knezevic, artista e ricercatrice indipendente e una delle curatrici dell’allestimento. Knezevic ha il merito – assieme all’altro curatore, Momo Cvijovic – di aver ritrovato le casse che, dopo il repulisti di Milosevic, racchiudevano i preziosi reperti oggi esposti. Dopo la morte di Tito, i suoi vestiti furono per anni ben conservati nelle sue residenze, prima di essere gettati via dai Milosevic, smaniosi di eliminare, anche a casa propria, «tutto ciò che non collimava con il gusto della nuova padrona: vestiti, vetrine con le decorazioni di Tito, scale, cornici», rivela la curatrice. Ma oggi questo pezzo di storia è tornato alla luce. I visitatori che hanno già ammirato la mostra sono rimasti colpiti dalla ricchezza degli abiti indossati e dall’atmosfera alla “Dolce vita” della coppia. «Dior custodiva il busto di Jovanka nel suo atelier di Parigi. E lo stesso faceva Klara Rothschild a Budapest. Dior sicuramente creò dei vestiti per Jovanka, come fecero anche i migliori sarti locali», racconta Knezevic. I più belli risalgono a dopo il 1952, quando l’ex coraggiosa partigiana della poverissima regione della Lika si trasformò da Cenerentola in first lady. «Fu un cambiamento fantastico. Trascorse mesi all’ambasciata jugoslava a Roma, forse per imparare le buone maniere dell’alta società e le regole del protocollo. Ed era sicuramente un’alunna con la necessaria disciplina», aggiunge l’artista. Dopo la “cura” romana, Jovanka assunse «una postura impeccabile, scelse un look elegante, adottò il semplice ma ben definito make-up fatto solo di un belletto di Dior. E s’illuminò col sorriso felice di una donna sposatasi per amore».
Accanto a Jovanka, Tito, da amante della moda, non sfigurava: «Aveva molte camicie e cravatte di Dior, calze inglesi, svizzere e italiane, ma anche jugoslave, di seta e cotone. Fini guanti di pelle con inserti di seta prodotti in Italia e Inghilterra. I suoi cappelli preferiti, i “Fedora” di Borsalino, realizzati a Trieste». Tutti prodotti d’alta classe, magari non adatti a un leader socialista. Molte immagini oggi in mostra non vennero al tempo rese pubbliche, perché pericolose per l’ideologia. «Ma la gente ama vedere altra gente che spende, non si fanno problemi se i loro eroi si vestono da principi», ribatte la curatrice. Dalle foto, non si capisce se Tito fosse più un re o il “padre della nazione”. «Penso entrambi. Insisteva nell’indossare completi bianchi, ma anche uniformi disegnate apposta per lui. Perché, parole sue, in un Paese di contadini, c’è un grande rispetto per il leader in battaglia e per le divise». Meno forse per un leader “modaiolo”. Ma questo lato di Tito gli jugoslavi dell’epoca non l’hanno mai conosciuto fino in fondo.
Filozofsko kvasenje skrivača je identično histeričnemu onaniranju filozofa Slavoja Žižka. Sicer se močno trudi in ponovno brez konkretnih odgovorov ponuja vtis, da gre za fanta z izjemno visokim inteligenčnim kvocientom. Ponarejen Kraševec pa je o njem povedal preprosto, natančno in vsem razumljivo: Prazno blebetanje!
Lojzeta prosim, če svoj prispevek prevede v slovenščino, ker želimo biti čim bolj razumljivi. Hvala.
še prevod članka (v članku omenjena razstava je pravkar odprta v Beogradu)
Tito in Jovanka, sladko življenje
V beograjskem muzeju so na ogled obleke predsedniškega zakonskega para iz časov, ko so Jugoslavijiji zavidali v drugih socialističnih državah.
Diorjeve obleke, uniforme vredne kralja, usnjene rokavice, svileno spodnje perilo, angleški čevlji, italijanski klobuki. Razstava v Muzeju zgodovine Jugoslavije v Beogradu je razkrila najbolj skrivane strani predsedniškega para stare Federacije. Tri sto novih fotografij, izbranih med več kot 150.000, najdražjih oblek Tita in Jovanke, so na ogled na razstavi ” Zlati album”, kot posnetek javnega in zasebnega življenja predsedniškega para v letih med 1952 in 1968 .
“Želeli smo odpreti časovno kapsulo, brskati po albumih zlatih let Jugoslavije, države v stilu ” Hollywood, “, države, ki so ji zavidali v drugih državah socialističnega bloka. Doba se je v vsakem smislu končala, politično in ekonomsko leta ’68, pojasnjuje Dušica Knežević, umetnica, neodvisna raziskovalka in ena izmed skrbnikov razstave. Knezevićeva ima zasluge, skupaj z drugim skrbnikom Momo Cvijovic -, da so odkrili zaboje, po čistki, ki jo je opravil Milošević, in postavili dragocene predmete na ogled. Po Titovi smrti so bila njegova oblačila shranjenja v njegovih rezidencah, ki jih je prevzel Milošević in zavrgel vse, kar ni ustrezalo okusu novega zakonskega para. Toda danes je to del zgodovine, ki prihaja na svetlo. Obiskovalci, ki so si razstavo ogledali, so bili presenečeni nad bogastvom oblačil in bogataške atmosfere » Dolce vita« predsedniškega zakonskega para. Dior je oblačil Jovanko v svojem ateljeju v Parizu. Enako Klara Rothschild v Budimpešti. Dior je ustvarjal obleke za Jovanka, kot tudi najboljši lokalni krojači, “pravi Knezevic. Najbolj zanimive fotografije so iz leta po 1952, ko se je nekdanja partizanka iz revnega območja Like preoblikovala iz Pepelke v prvo damo Jugoslavije. “To je bila fantastična sprememba. Več mesecev je preživela v jugoslovanskem veleposlaništva v Rimu, kjer so jo naučili lepega vedenja in načina življenja visoke družbe ter pravila protokola. Bila je učenka s potrebno disciplino, “je dodal umetnik. Po ” rimski kuri« , je Jovanka prevzela “popolno držo, eleganten videz in sprejela dobro opredeljen make-up Diorjevih ličila. Izžarevala je nasmeh ženske, ki se je poročila iz ljubezni. ”
Poleg Jovanke je bil tudi Tito veliki ljubitelj mode “Imel je veliko Diorjevih srajc in kravat, angleške, švicarske in italijanske nogavice, pa tudi jugoslovanske iz svile in bombaža. Fine rokavice iz usnja z vložki iz svile, narejene v Italiji in Angliji. Njegovi najljubši klobuki so bili , “Fedora” narejeni pri Borsalinu v Trstu. ” Vsi ti predmeti so bili narejeni za najvišji razred, kar seveda ni bilo primerno za socialističnega voditelja. Veliko slik, ki so zdaj na ogled, v času, ko so bile narejene, ni bil objavljen, ker je bilo to nevarno za ideologijo. »Vendar ljudje radi vidijo druge ljudi, ki trošijo in nimajo težav, če se njihovi heroji oblačijo kot princi ,« pravi kustosinja. Iz fotografij ni razvidno, ali je bil Tito kralj ali “oče naroda.” Najbrž oboje. Oblačil se je v bele uniforme, kreirane posebej za njega. Ker se, po Titovih besedah, v državi kmetov, veliko spoštuje le vojaške poveljnike in uniforme. Manj se najbrž spoštuje modne bonvivane ” Toda ta stran Titove Jugoslavije nikoli ni bila razkrita.
Hvala ti Titek, dobro si poskrbel zase. Posebno negativno se izraža ta strast po razkošju za nas, ki smo doživlali te čase.
Ne da bi lagal, lahko zatrdim: vse kar si si nakopičil, je šlo na naš račun.
Vendar, sovražil sem te takrat in sovražim te še danes. Bil si lopov in oderuh in tista tvoja odpadla noga je bila božja kazen! Vsaj nekaj “zasluženega” si doživel.
Lete 1966 sem v nemški reviji Quick čital skoraj dobesedno isti članek. Poudarjena je bila primitivnost Jovanke in njena sla po “dragi robi”. Saj o kakšnih blagovnih znamkah ni imela pojma, glavno je bilo, da je bila roba draga.
Potem pa je njen Joža povabil Sofijo Loren (menda je ljubil prsate ženske) na Sveti Štefan, kjer se je njegova Jovanka razkazovala v tistih cunjah.
Najhujše kar se narodu more zgoditi je, če “prolet” zleze na predsedniški stol. Zgodovina pa se ponavlja, spet imamo proleta za predsednika.
“Filozofsko kvasenje skrivača je identično histeričnemu onaniranju . . . ”
Ni mi jasno Ive. Od kod takšna odbojnost, da ne rečem sovražnost (od tebe in še od nekaterih drugih na netu) do moje osebe? Navsezadnje sva le dva človeka, ki izmenjujeta svoje misli. In to je vse. Nehote Ive, daješ prav Spomenki in njenemu delu “Svet kot zarota”, v katerem je analizirala miselni svet Janeza Janše. Izgleda da je celotno desnico zagrabila kolektivna paranoja in vsako, SDS-u nasprotno razmišljanje že izpostavljate kot državni udar.
Sam sem tu na netu Ive. Nobene udbe ni za mano, niti Foruma 21, ali Murgeljskega palčka. Nikoli nisem bil v partiji in v NOBENI stranki! Sam sem in s svojo glavo. Nekoč sem ti dal celo povezavo na link, kjer sem opisal svojo življensko – učno pot. In na podlagi česa razmišljam, kakor pač razmišljam.
Zgoraj v tekstu, ki si ga ocenil za filozofsko kvasenje in za nepopolno, sem ti odgovoril, tako z repliko na vsak posamezen odstavek, kakor tudi še posebej z mojim izvlečkom o razlogih zakaj je nastal komunizem.
Odgovoril sem torej ti, a odgovor ti ne ustreza, ker ni po tvoji meri. Ker ne zagovarja tvojega pogleda na svet.
Vsak raziskovalec, publicist bi se moral vedno spraševati. Ali imam prav? Kaj če se motim? Ali moji argumenti držijo? Kaj o tem menijo drugi?
Jaz se o tem sprašujem vsakodnevno. Se tudi ti Ive?
Zagotovo se o tem ne sprašujejo verniki, tako religiozni verniki in oni drugi. Verniki imajo smernice v okviru katerih naj razmišljajo. Kar je izven njihovega vidnega polja ne obstaja (je zarota). Cerkveni dostojanstveniki pravijo, da “oznanjajo evangelij”. Oznanjajo ga, torej ga ne dajo v kritičen razmislek, ali v diskusijo.
V publicistiki pač ni tako. S svojimi teksti ne oznanjamo resnice, ampak jo dajemo v preverbo. Preizkušamo jo. In če se kdaj izkaže, da smo se motili, bi morali biti veseli, ker nas je argumentiran odziv razsvetlil, nam odprl oči.
Rado utihni, ker si tako nepomemben niče, a se tega ne zavedaš. Dost te ‘mamo.
Ive, to si pa mojstrko napisal! Res je, Petrle je v tistih dveh letih, preden je spet komunistom se ga znebiti, zamudil lustracijo, če ravno nebi smel. Danes pa, kot vidimo, nas vse tiste države, ki so prav tako izšle iz komunizma in so uspele s lustracijo, v EU prehitevajo. Temu, da tako naglo stagniramo pa se torej ni za čuditi, saj komunisti nikjer v svetu niso znali gospodariti.
Zdi se mi, ko nam spet teče doda v grlo, da je večina komunistov še tako opranih glav – indoktriniranih, le začelo misliti s s svojo glavo! Zato je moj pogled na predstoječe volitve in našo bodočnost bolj smel.
Sicer pa so post kumisti na zadnjih volitvah zmagali s intrigami, kot je tudi sam Lenin prišel na oblast z intrigo in, da omenjam Stalina in naših podrepnikov. Toraj bodimo budni!
Ubogi Rado, vernik komunizma, tako kot ukaže njegov delodajalec. Tudi prav, če ne gre drugače. Rado sedaj prosim, poglej še, kdo v ozadju je imel korist, od te “delavske ideje v enakosti” Če boš iskren, boš gotovo zelo presenečen. Dokler pa ne napišeš še tega se pridružujem Anakonda – vomu mnenju (blebetanje..). Kot kaže do sedaj tvoje pisanje in razumevanje kaže le na ENO stran. Prosim poglej še drugo, če hočeš biti verodostojen. (Kdo je imel konkretno korist ob uničenju carske Rusije? In zakaj? Primerjaj zgodbo s CO2 in Algorom!).
L.P.