Simona Toplak o prometnih kaznih, zafuranih podjetjih in o životarjenju čez mesec

Zakaj potrebujemo prometne kazni? Zato, da napolnimo proračun, zato, da zajebavamo ljudi, ali zato, da se pijani ljudje ne vozijo po avtocestah v nasprotni smeri? Naj vam pomagam, pravi odgovor je tretji, v današnji izdaji Financ piše komentatorka Simona Toplak.

Zakaj potrebujemo avtoceste? Zato, da SCT (ali kdorkoli drug) mastno služi na račun državnega denarja, ali zato, da naredimo hitre, učinkovite, cenejše poti in tako pospešimo gospodarsko rast, ne pa, da pospešujemo rast gradbenikov ali le enega podjetja?

Zakaj je tako pomembno – in škodljivo -, za kolikokrat smo zaradi kartelnih dogovorov preplačali avtoceste? Zato, ker smo fovš SCT, ki je pobral državni denar, ali zato, ker denarja, s katerim smo preplačali avtoceste, nismo mogli investirati v kakšen donosnejši, bolj pošten, bolj družbeno odgovoren in koristen projekt, kot je SCT, pa bi imeli avtoceste in še denimo Skype in mogoče še nižje davke?

Kar je pobral SCT in Co., je zmanjkalo za vas, dragi moji menedžerji, delavci in upokojenci, če seveda niste povezani z SCT. Zato plačujete višje davke, zato imate nižje plače, zato se komaj prebijate skozi mesec s pokojnino.

Kakšen je smisel visokih cen nepremičnin in vseh neprodanih stanovanj, kjer so nasedli gradbinci in banke, ter hkratnih bančnih dokapitalizacij z davkoplačevalskim denarjem? Je ekonomsko učinkovito, razvojno naravnano in na pravi strani radarja, da z davkoplačevalskim denarjem podpiramo banke in hkrati visoke cene nepremičnin?

Ali bi bilo bolje, da bi pobrane davke dali v kakšen drug projekt, četudi v zastonj mleko, namesto v draga stanovanja? Ali pa še bolje, da bi znižali davke, pa naj vsako podjetje, vsak posameznik da svoj denar, kamor meni, da je zanj učinkovito? Ali pa, če grem na politično raven, je družbeno odgovorno, da z državno pomočjo, z davkoplačevalskim denarjem, iz mladih družin, ki morajo ta stanovanja drago kupovati in so na cesti, ali pa pri starših, delamo reveže in generacijske in čustvene spačke, namesto samostojnih ekonomsko učinkovitih ljudi? Tudi to je namreč ena od posledic naše ekonomsko-socialne politike.

In naprej. Komu služi stečajna zakonodaja, direktorjem podjetij, lastnikom podjetij ali upnikom? Ni dvoma, da bi morala zaščititi upnike in uničiti neodgovorne lastnike. Pa ni takšna. Je enako zapletena, enako obsežna, enako razdelana do pičice, enako sodobna in enako neučinkovita kot naše prometne kazni. Upniki so žrtve nekaj “geistfahrerjev”. Namesto dobro leto trajajočih stečajev, kot denimo tisti General Motorsa, se leto dni samo nategujemo, ali je podjetje zrelo za prisilko ali morda za stečaj.

Ni sankcij, ni kazni, ni novega dela. So pa stotine milijonov državnih evrov zmetanih v banke, v podjetja, da se prikrije največja težava, da je velik del gospodarstva brez denarja in da so ga zafurali lastniki.

Če mislite, da je to zastonj, da gre za razmerje med banko in podjetjem, ali pa med podjetjem in kakšnim drugim upnikom, ste se ušteli. To je razmerje, ki se zelo tiče vaše denarnice. Dragih in neučinkovitih postopkov, predpisov, drage in neučinkovite politične logike ne plačujete le prek davkov. Plačujete jih vse do podražitev parkiranja v Ljubljani.

Mark Pleško, Cosylab, je za Finance pred nedavnim rekel, da Slovenija ni naredila nobene velike napake v zadnjih 20 letih in da smo zato videti kot moderna evropska demokracija. Težava je, da smo naredili kup malih napak, ki se seštevajo. Razumem, da pogrnemo kot učinkovita država, pogrnemo za študenta, za delavca, za upnika, za konkurenčen biznis.

Če potrebujemo izziv za prihodnjih 20 let, ki bo enako velik, kot so bili samostojnost, EU, evro in Nato, se lahko plebiscitarno zedinimo okoli odprave teh napak. Vsake posebej z enotnim ciljem – za človeka, ne za politiko. Za biznis, ne za interes. Za kapital, ne za uslugo. Za denar, ne za “družbeno odgovornost”. Če hočete, za liberalnost, namesto za fašizem, zaključuje komentatorka. (sta)