Biti ali ne biti?

Piše: Kristijan Ploj, profesor

Napetost pred dnevom D za Pahorjevo vlado počasi narašča – 3 različna referendumska vprašanja, ki bodo 5. junija na rešetu volivcev, bodo tudi pokazatelj, kakšno zaupanje oz. kdo je sploh še pripravljen poslušati argumente te vlade, če ji tako še sploh lahko rečemo.

Ves ta čas pa smo lahko (ob bolj ali manj neposrečenih potezah predreferendumsko kampanje s strani vlade) priča okostnjakom, ki padajo iz omar vladnih ministrov. Še posebej iz omar notranjega ministrstva, kjer počasi tudi najbolj trdim zagovornikom ministrice postaja jasno, da je bil najem prostorov za NPU le velik manever za preusmerjanje davkoplačevalskega denarja v zasebne, ministrici naklonjene roke.

Da vlada ne deluje več, je jasno že od napovedi ministra Golobiča, da bo po referendumih odstopil, še bolj pa po odhodu Desusa iz vlade, ki so ga nekateri pospremili z besedami, da se ve, kdo prvi zapušča potapljajočo se ladjo. Tukaj velja pripomniti, da Desusu kljub svojemu odhodu iz vlade še zmerja ostaja podpornik vladne koalicije, kajti jasno je, da stranko pri življenju drži interes njenih vodilnih avtoritet, da ostanejo pri koritu – kar kaže tudi primer ministra Žarnića, ki je raje kot odstop izbral odhod iz Desusa, še prej pa je ozke interese elite Desusa pokazal primer, ko so se z lahkoto odrekli svojemu predsedniku na ministrskem stolčku. Res je, da je odhod ministra Erjavca takrat zahteval premier Pahor, ki pa seveda odstopa ni zajhteval ne od Gregorja Golobiča in ne od Katarine Kresal, kjer bi bilo morda to celo bolj upravičeno.

Kriza vladanja, ki traja praktično cel mandat, ne bi mogla priti v slabšem trenutku za Slovenijo. V trenutku, ko so bile nujno potrebne reforme za zagon gospodarstva ter ko je (o tem se vsi strinjamo) tudi nujno potrebna reforma pokojninskega sistema zaradi nevzdržne slike javnih financ (pa čeprav predvsem na račun te vlade, ki ni pravočasno izvedla reform in se je nekontrolirano zadolževala), smo Slovenci soočeni z izbiro, ko moramo izbirati slabo ali pa še slabše. Ker je bolj ali manj jasno, da bo pokojninska reforma na referendumu padla, vlada sedaj grozi s pavšalnim znižanjem plač javnim uslužbencem ter drugimi ukrepi (seveda je v igri zopet tudi zvišanje stopnje DDV), ki bodo seveda najbolj prizadele tiste, ki že tako bolj ali manj životarijo in se komaj prebijajo iz meseca v mesec, če sploh ne omenjamo dejstva, da verjetno dolgoročno predlagana pokojninska reforma ne bi spremenila situacije – predvsem zato, ker je pripravljena slabo in ker ne računa na korenito spremembo načina vladanja in upravljanja v državi.

O koreniti reformi državne uprave ter celotnega sistema vladanja pa seveda ni ne duha ne sluha. Že z majhnimi koraki, predvsem nadzorom nad izvajanjem javnih naročil bi lahko dosegli ogromne prihranke, skupaj s delujočim preiskovalnim in sodnim sistemom pa bi tudi lahko preprečili zlorabe javnih naročil, kot jih recimo simbolizira Zemonski dogovor gradbenih baronov glede gradnje AC križa. Ali pa da bi se končno lotili racionalizacije ter krčenja državnega aparata predvsem na ravni ministrstev in agencij, ki jih večina služi zgolj kot podaljšana roka te ali one politične stranke in njenih interesov (kot kažeta primera ministrstva za gospodarstvo ter AUKN). Seveda bi omenjeni koraki pomenili prelom s dosedanjo prakso tovarišijskega kapitalizma, ki ga poosebljajo gradbeni baroni, pivovarski šefi ter tudi bivši šef Mercatorja ter bi pomenili začetek vsaj malo bolj odgovornega gospodarjenja in ravnanja z državnim premoženjem.

Zaradi globoko prepletenih političnih povezav, že kultnega nepotizma ter dolgotrajnega vladanja ene in iste ideološke ter v svoje interese usmerjene elite je kaj takega iluzorno pričakovati. Čeprav se zavedam, da je pokojninska reforma nujno potrebna, me sedanji argumenti ter način vladanja in nenazadnje obravnava volivcev s strani te vlade ne more prepričati, še več, če bo padec pokojninske reforme pomenil tudi padec te vlade, je moja odločitev na referendumu jasna. Kajti država v teh trenutku rabi vlado, ki ima jasno vizijo in bo sposobna speljati nujno potrebne reforme, ki morajo biti pripravljene strokovno in z kar se da širokim soglasjem ter nekoga, ki ne bo obremenjen s tovarišijskimi povezavami iz preteklosti.