Tudi 150 let po državljanski vojni Američani še razdeljeni

Vojna se je uradno začela z napadom sil zvezne države Južne Karoline na zvezno vojaško oporišče Fort Sumter, vrelo pa je že več let pred tem. Že marca istega leta je sedem južnjaških držav razglasilo neodvisnost od Washingtona oziroma administracije republikanskega predsednika Abrahama Lincolna. Južna Karolina se je imela za neodvisno že od leta 1860, ko je na predsedniških volitvah zmagal republikanec Lincoln.

Njegova stranka se je zavzemala za omejitev suženjstva na države, ki so ga že imele, oziroma je nasprotovala širitvi suženjstva na teritorije ZDA, ki so kasneje postali države. Večina severnih držav je suženjstvo ukinila že leta 1804, štiri leta kasneje pa je zvezni kongres prepovedal trgovino z novimi sužnji. Leta 1850 je izbruhnil prepir glede širitve suženjstva na nove teritorije ZDA, ko je tudi Teksas postal suženjska država.

Leta 1852, v času, ko so sužnji z juga vse bolj bežali na svobodni sever, je izšel znani roman Harriet Beecher Stowe “Koča strica Toma”, ki je na severu povečal ogorčenje nad ravnanjem s človeškimi bitji kot z lastnino. A vrhovno sodišče ZDA je leta 1857 sprejelo odločitev v primeru sužnja Dreda Scotta proti sužnjelastniku Johnu Sanfordu, s katero je sužnjelastništvo razširilo na nove teritorije. Spor med severom in jugom se je tako še okrepil.

Po izvolitvi Lincolna je vrelišče prišlo do vrhunca, čeprav se predsednik ni zavzemal za ukinitev suženjstva in je vojno vodil predvsem zaradi ohranitve ZDA. Leta 1860 je imelo sicer osem odstotkov Američanov v lasti skupaj štiri milijone sužnjev.

Lincoln je leta 1862 sprejel proklamacijo o emancipaciji sužnjev, kar pa tudi na severu ni bilo vsem všeč. Severni vojaki se povečini niso želeli boriti za svobodo temnopoltih. V New Yorku je npr. leta 1863 prišlo do hudega upora proti novačenju, v katerem je podivjana množica po mestu lovila temnopolte in jih pobijala.

Po napadu na Fort Sumter je Lincoln vpoklical prostovoljce, uporniškim državam pa so se v t.i. konfederaciji nato pridružile še nekatere. Sever oziroma unija je zasedel vse mejne države in vzpostavil pomorsko blokado Juga, ki je trajala do konca vojne, saj konfederacija ni imela dovolj močne mornarice za prebitje blokade. Blokada je jugu odvzela največji vir prihodkov – od prodaje bombaža, ki so ga pridelovali s suženjskim delom.

Jedro uporniških držav konfederacije so tvorile Virginija, Južna Karolina, Mississippi, Florida, Alabama, Georgia, Teksas, Arkansas in Severna Karolina. Konfederacija pod vodstvom predsednika Jeffersona Davisa je imela sedež v Richmondu v Virginiji, kjer je danes njen muzej.

Na strani severa je bilo 23 držav – Kalifornija, Connecticut, Delaware, Illinois, Indiana, Iowa, Kansas, Kentucky, Maine, Maryland, Massachusetts, Michigan, Minnesota, Missouri, New Hampshire, New Jersey, New York, Ohio, Oregon, Pensilvanija, Rhode Island, Vermont in Wisconsin. Med vojno sta se jim pridružila še Nevada in Zahodna Virginija, ki se je odcepila od Virginije. Tennessee in Louisiana sta kmalu po začetku vojne prišli pod nadzor severa.

Na strani severa so bili tudi teritoriji Kolorado, Dakota, Nebraska, Nevada, Nova Mehika, Utah in Washington. V Oklahomi pa je potekala manjša vojna med indijanskimi plemeni, ki so imela sužnje, in zvezno vojsko.

Vojna je tekla večinoma na Jugu, ki kljub uvodnim uspehom v bitkah ni mogel vzdržati predvsem ekonomske in človeške premoči Severa. Odločilna bitka za zmago Severa v boju proti južnjaškim silam pod vodstvom generala Roberta Leeja, sicer nasprotnika sužnjelastništva, je bila leta 1863 pri Gettyburgu v Pensilvaniji.

Kljub ogorčenemu odporu se je jug nezadržno izčrpaval in jalovo čakal na morebitno posredovanje tujih sil, npr. Velike Britanije. Severnjaški general William Tecumseh Sherman je vodil uspešen pohod po južnih državah, pri čemer je njegova vojska razdejala več mest. Južnjaška vojska je omagala in general Lee se je 9. aprila pri Richmondu predal zveznim silam pod poveljstvom generala Ulyssesa Granta.

Po vojni se je začelo t.i. obdobje rekonstrukcije, ki je temnopoltim za nekaj časa dalo državljanske pravice. V zvezni kongres so bili izvoljeni prvi temnopolti predstavniki. Toda že 14. aprila 1865 je Lincolna v gledališču v Washingtonu ubil John Wilkes Booth. Lincolnov naslednik Andrew Johnson je bil zelo naklonjen belcem z juga in rekonstrukcija se je kmalu izjalovila. Zatiranje na papirju svobodnih črncev se je nadaljevalo vse do 60. let minulega stoletja.

Ameriška državljanska vojna je zahtevala življenja treh odstotkov takratnega prebivalstva ZDA, večinoma zaradi bolezni. Med vojaki na strani Severa in Juga je bilo žrtev skupaj 620.000. Ob izbruhu vojne je imel Sever oziroma unija 22 milijonov prebivalcev, Jug oziroma konfederacija pa devet milijonov.

Sužnjev, ki so bili obravnavani kot lastnina, je bilo 3,5 milijona. Del sužnjev se je v vojni boril na strani severa, nekateri pa tudi za jug, ki je trpel veliko pomanjkanje sredstev in ljudi. Sever je imel npr. dva milijona vojakov, jug pa le milijon, kar 97 odstotkov orožja je bilo proizvedenega na severu.

Nekateri južnjaki še danes ne priznavajo poraza ter z izobešanjem zastav in postavljanjem spomenikov slavijo stari jug. Rasno vprašanje je v ZDA še danes zelo občutljiva tema. Velik in morda odločilen prelom pa je leta 2008 pomenila izvolitev Baracka Obame za prvega temnopoltega predsednika ZDA.(sta)

*Fotografija je simbolična