Politikisov veliki intervju: Dejan Zavec: Živim in delam za to, da zmagam!

Dejan Zavec, 35, je svetovni boksarski prvak v velterski kategoriji po verziji IBF že skoraj poldrugo leto. Mr. Sympaticus je naslov do sedaj uspel ubraniti že trikrat, sedaj pa je vedno bolj zazrt v svojo »ameriško« boksarsko prihodnost. V svoji fantastični profesionalni boksarski karieri je do sedaj nanizal 31 zmag, ob samo enem porazu. V ekskluzivnem intervjuju za Demokracijo je Dejan spregovoril o težkem življenju v otroštvu, o biznisu v svetu boksarskega športa, o svoji boksarski prihodnosti, kjer še ni dosegel svojega maksimuma, o svojih prijateljih, o politikih, ki so hoteli imeti zastonjske vstopnice in seveda o svojih družini, ki mu predstavlja življenjski napoj.

Najprej čestitke za zadnjo ubranitev naslova svetovnega boksarskega prvaka. Zmago nad Paulom Delgadom ste verjetno že prespali in ste tako že povsem osredotočeni na nove športne izzive.

Najprej hvala lepa za čestitke. Tako je, pred mano so novi plani, novi izzivi, tako da ne bi rad spal na lovorikah.

Nedavno ste bili v Ameriki na pogovorih o naslednjem dvoboju, ki naj bi se zgodil na ameriških tleh. Kako kaže s tem?

Da. Pravkar z ekipo prihajamo do te sklepne faze, da vidimo, kje bo nadaljevanje moje kariere oz. moji naslednji dvoboji tudi potekali. Trenutno nimamo še nič konkretnega v rokah, vendar bo v roku enega tedna ali dveh jasno, kako in kaj. Tudi meni osebno fokus bega, malo v Evropo, malo v Ameriko. Vsekakor se zavedam možnosti, ki se ponujajo, če se bo zgodil ta prestop iz Evrope v Ameriko, kar bo tudi finale finala moje kariere.

Držijo informacije, da bi vaš naslednji nasprotnik lahko bil Randall Bailey?

V zadnjem času je zelo veliko špekulacij o tem, kdo bi lahko bil moj naslednji nasprotnik. Zdi se, da takšne špekulacije, kdo naj bi bili lahko moji potencialni nasprotniki, velikokrat dajo odgovor na to kdo bo naslednji nasprotnik, a to nikakor ne drži. Sedaj bi jih lahko tudi sam naštel nekaj: Miguel Cotto, Antonio Margaritto, Paul Williams in tudi Bailey. Okoli teh imen se največ v tem času  manipulira, ampak to so zgolj ugibanja in predvidevanja poznavalcev oz. kvazi-poznavalcev boksa. Sam osebno bi si seveda želel, da se eno izmed teh imen pojavi na listi mojih nasprotnikov, kajti vse to mi potem omogoča veliko večjo stopnico, kot pa je bil ta zadnji dvoboj z Delgadom, ki mi je sicer pustil neke korenine.

V okviru teh špekulacij se pojavljajo tudi govorice, da v Ameriko odhajate zgolj pospraviti »težke denarje«, da boste tam boksali največ eno ali dve borbi, nato pa naj bi se od poklicnega boksa poslovili. Imajo te domneve kaj »mesa«?

Seveda ni nobena skrivnost, da tega ne počnem »voluntersko« oz. jasno je, da to počnem, ker mi je všeč, ampak s tem rešujem tudi svojo življenjsko eksistenco, kar pa je seveda na žalost povezano tudi z denarjem. Vse skupaj počnemo vsi za denar. Ne grem pa tja zgolj zaradi denarja. V ospredju še vedno stoji moj rezultat, ki je še neizkoriščen. Ko bom enkrat dal od sebe svoj maksimum, bom rekel, to je to, dosegel sem vse, kar sem lahko, doživel sem vse, kar sem lahko.

Glede Amerike… nekateri poznavalci boksarskega posla pravijo, da je v Ameriki vse možno, ampak vse je možno tudi v Evropi. Toda nekatere je Amerike strah. Predvsem jih je strah izjav in pa atraktivnosti njihovega boksa, ki pa ni čisto nič drugačen od evropskega boksa. Tudi ameriški boksarji imajo le eno glavo, dve roki in telo. Seveda pa so čez lužo stvari bistveno bolj odmevne, kajti trg marketinga in pa izkoriščanje medijev s strani domačih boksarjev, ki vse še znajo dodatno začiniti, povzroči to, da mi Evropejci dobimo le tisto, kar nam še pustijo.

Ampak vse to so zame čisto brezzvezna predvidevanja. Zavedam se namreč, lahko se mi zgodi jutri na treningu, pojutrišnjem v borbi, lahko, da se mi ne bo nikoli zgodilo, da dobiš udarec, padeš in izgubiš. Tudi porazi so del športne kariere, pridejo in grejo, vendar živim in delam zato, da zmagam. Poraz za veliko ljudi pomeni konec. Veliko jih je reklo, da bom po Poljski (prvi in edini Zavčev poraz v profesionalni karieri proti Rafaelu Jackiewiczu, op.a.) naredil konec, ker sem izgubil. To zame ni niti omembe vredno. Konec bo takrat, ko bom dosegel tisti svoj športni maksimum ali pa, seveda upam, da je ne bo, ko bi prišla neka poškodba, ki bi postala spremljevalec mojega življenja. Tu ne govorim o zlomu roke, ki se zaceli in lahko greš naprej, govorim o glavi, spominu…To so tiste stvari, zaradi katerih bi lahko končal svojo športno kariero. Kar se pa tiče poraza, ali pa dveh, treh, ti me ne bodo tako zlahka spravili iz tira. Preveč sem garal in delal, da bi iz rok kar tako spustil možnosti, ki so še pred menoj.

Boks je v velikih in razvitih državah, omenjala sva že Ameriko, šov. Kako vi gledate na to in kje je tisto pravo razmerje, ko se še iz tega šova, da izluščiti boks kot šport ter kje so vaše osebne meje v smislu odobravanja tega šova?

Linija pri tem je zelo tanka. Pri nekaterih boksarjih je tega več, pri drugih spet manj. Odvisno od karakterja. Je pa v vseh športih, ne samo v boksu, v ospredju posel. Mogoče se kdo ne bo strinjal, ampak, če to ne bi bil posel, tega ne bi počeli. Zakaj en nogometaš na teden denimo zasluži 35.000 evrov? Seveda je igranje oz. šov v tej športno-poslovni igri zelo pomemben. Edina moja »napaka« je v tem, in zaradi tega bi morda bil že veliko bolj finančno in materialno bogatejši, če bi bil nastopač. Toda iz duševne perspektive mi je tako čisto v redu tako, in hvala bogu, da ne rabim biti nekdo, ki pač ne želim biti. Všeč mi je, da sem lahko jaz – jaz. Seveda pa je potrebno veliko sodelovati, tako z marketingom kot z mediji. Danes dobiš sponzorja samo zato, ker si prepoznaven. Skratka, najprej je biznis in potem vse ostalo. To je očem tudi najbolj vidno. Tisto kar pa očem dostikrat ni vidno, so ure potenja, sparing partnerji in ring na treningu. Denar mi predstavlja torej le nagrado, da sem dobro treniral in prehodil to pot, ki je bila potrebna do sem, kjer se sedaj.

Ja, očitno se res vse začne in konča pri denarju. Kot ste večkrat že sami dejali, ste v preteklosti že nekajkrat mislili nehati z boksom ravno zaradi tega, ker se zadeva finančno ni pokrivala. Kako dolgo je zdaj to že urejeno in kdo vam pri tem najbolj pomaga?

Do dosega dobrih rezultatov je bil trg sponzorjev zelo zaprt. Tisti prvi, ki je v Sloveniji stopil v stik z menoj, je bil Medis. Je pa res zanimivo to, da šele, ko je ta firma pristopila do mene, se je v podpiranje moje boksarske kariere vpeljal neki nov pogled, ob tem, da farmacija in boks za marsikoga nista šla ravno skupaj. Šele takrat sem vzbudil neko zanimanje za ostale sponzorje, ki so sledili. Danes je stvar bistveno drugačna, zelo dobro sodelujem s Petrolom, tukaj je tudi Amis, ki mi nudi sodelovanje na zelo visokem nivoju, pred kratkim je bila to tudi Deželna banka Slovenije. Seveda je veliko lažje s sponzorji, kot pa brez njih. Je pa ironija v tem, da bi na začetku, ko šele prihajaš do dobrih rezultatov, bila pomoč veliko bolj potrebna, kot pa sedaj, čeprav tudi sedaj brez sponzorjev ne bi šlo. Za nekoga, ki pa se šele prebija, pa je dobiti sponzorja praktično misija nemogoče. In spet smo pri poslu – tukaj ne pomagajo neka priporočila v smislu, pomagajte mu, on je dober človek. V svetu posla to pač na žalost ni pomembno, pomembno je, da si kura, ki nese zlata jajca.

Kako pa prepričati sponzorja, da bo s svojim denarjem sponzoriral boksarja? V športih, kjer so tekmovalci oblečeni v športne drese, so lahko sponzorji s svojimi logotipi vidni, v boksu pa tega praktično ni.

Pri boksu gre predvsem za imidž podobe. To pomeni sodelovanje v raznih promocijah. Ti moraš postati nekdo, ki je prepoznaven. Ko nekdo omeni mene, se mora takoj vzpostaviti povezava: Dejan Zavec – Petrol, Amis, Medis. Gre predvsem za sodelovanje. Firma dobi neko znano osebo in jo potem promovira. Moj namen in namen marketinških agencij, s katerimi sedaj sodelujemo, je predvsem v večletnem sodelovanju, ki lahko traja tudi kasneje, ko bom z aktivno športno kariero že nehal. 

Prej smo govorili o prebijanju. Vi ste prava zgodba o uspehu. S trdim delom v športu, za katerega vemo v kakšnem stanju je v Sloveniji, ste postali svetovno znan boksar. Kakšni so danes, ko ste svetovni prvak, občutki?

Če sem čisto iskren, je vse premalo časa, da bi se lahko sploh zavedal, da sem svetovni boksarski prvak. Edino, kar se zavedam, je to, da sem dosegel ta naslov, ampak to ne pomeni, da je zdaj konec zgodbe. Zame je pomembno to, da sem dosegel ta rezultat, hkrati pa vem, da še nisem na vrhu, da še ni konec. Lahko bi zadevo dvakrat, trikrat ubranil in adijo. Bi pa bil do sebe nepošten, ker bi vedel, da nisem dosegel svojega maksimuma. Če bi dosegel svoj maksimum in se zavedal, da ne morem iti naprej, bi to tudi pošteno povedal. Seveda je pomembno, kako bo vse skupaj v moji zgodbi potekalo naprej, a ob tem si želim iztržiti še veliko več družbenih vrednot, kot pa samo finančnih. Še enkrat, seveda je vse povezano tudi s financami in marketingom, ampak želim si še dodatno predstaviti ta šport – boks in pa dejstvo, da če je uspelo meni, ki sem imel svoj čas slabše pogoje za trening in uspeh, potem lahko uspe vsakomur. Če je lahko uspelo preprostemu, revnemu, zapostavljenemu otroku, zakaj ne bi uspelo nekomu, ki ima iste, ali pa celo veliko boljše možnosti v svojem življenju. Ampak ne gre le za uspeh v športu. Veliko ljudi je denimo srečnih avtomehanikov, šivilij,.. Pri tem gre tudi za vrednote, ki so pri nas vse premalo ovrednotene in cenjene. Če nekdo pometa ceste in je srečen v tem kar dela, je to že uspeh življenja. Tako, da ni pomembno ali si zidar, športnik ali pa poslovnež, da bi bil srečen. Vsak pa seveda potrebuje tudi nekaj sreče, da postane nekaj več kot le sivo povprečje. Po mojem mnenju je preveč ljudi, ki so premalo samokritični, nesamozavestni in se sami postavljajo v to »povprečno« pozo. Razlika med uspehom in neuspehom je samo v tem, da nekdo naredi nekaj, kar drugi le misli narediti. Verjamem, da Slovenija ne more imeti 20 svetovnih boksarskih prvakov naenkrat. Ampak tisti, ki že gre na to pot, naj ne pričakuje najprej plačila, ampak trdo delo. To je tudi moja življenjska osnova, pa tudi z ženo bova otroke vzgajala nekje v tej smeri – če hočeš nekaj imeti, moreš nekaj najprej dati. Še vedno mi je zelo blizu pregovor: »Če otrok hoče jabolko, ga nauči, kako se ga utrga, ne mu ga le dati.« Definitivno je to vodilo, ki je vsaj meni v življenju dosti pomagalo.

Pa se Slovenija, kot država, zaveda, da ima doma svetovnega prvaka? Pred leti, ko je Primož Kozmus osvojil olimpijsko medaljo, je veliko opozarjal na to, da država za vrhunske športnike ne zna poskrbeti.

Jaz doživljam to mogoče nekoliko drugače. Mogoče bo kdo rekel, da mi nič ne manjka in imam »polno zadnjico« Toda nihče mi ničesar ni podaril. Razlika med mano in ostalimi je ta, da sam nikoli nisem ničesar pričakoval. Verjel sem in še vedno verjamem, da če bom šel v pravo smer, bom enkrat tudi nekaj zaslužil. Nikoli nisem prosil nikogar, da naj mi nekaj da. Tudi nikoli nisem govoril, kako mi država nič ne da. Iskreno povedano, saj tudi nisem šel trenirat zato, da bi enkrat živel od tega. Bilo bi nepošteno, da bi zdaj govoril, da sem vedel, da bom uspel in živel od tega.

Priznam, bil sem jezen, ko sem šel na Olimpijski komite Slovenije (tega že vrsto let vodi Janez Kocijančič, op.a.), ko sem začel ta boksarski profesionalizem, pa tudi nisem šel tja zato, da bi dobil ne vem kaj. Šel sem le prosit za status oz. za zdravniško zavarovanje preko Adriatica, ki je imelo prioritetno listo, kar je pomenilo, da če si ti kaj zgodi, ni čakalne vrste. Samo to sem hotel in ga nisem dobil. Želel sem ga tudi sam plačati, ampak ga vseeno nisem dobil. Tega res nisem razumel. In od takrat verjamem le v to, da sem odvisen samo od sebe in od svojih bližnjih. Seveda se je z uspehom vse to spremenilo, po drugi strani imamo veliko talentov in je jasno, da država ne more vlagati v vsakega.

Dotaknimo se še knjige, ki je posvečena vam, Na prste ene roke lahko preštejemo slovenske športnike, za katere so napisalo biografijo. Vi svojo imate. Trdobojec, nosi naslov. Odlična izbira, ime vašega rojstnega kraja in hkrati asociacija na boks. Ste zadovoljni z napisanim?

Če povem iskreno, sem imel zelo malo oz. nič z ustvarjanjem te knjige (napisal jo je Esad Babačič, op.a.). Kratek stik je nastal zgolj v tistem delu, ki govori o mojem bivanju pri teti in o moji zapostavljenosti. To bi osebno izbrisal iz knjige oz. sem nekako poskušal, a je vsa tista gneča v tistem času preprečila, da bi knjigo podrobno prebral. Čeprav je knjiga bila kot bi avtorizirana, dejansko ni. Enostavno ni bilo časa, zaupal sem avtorju. Moram pa reči, da mi ni bilo vseeno, ko sem to prebral, saj ne bi želel pljuvati po nikomur, kaj šele po nekomu, ki mi je takrat omogočal pogoje za življenje. Takrat življenje ni bilo lahko, tudi danes ga še veliko ljudi nima lahkega. Pa vendarle, tisto moje otroško življenje, je ne glede na vse, bilo nekaj najlepšega, kar se mi je takrat lahko zgodilo. Res je, imelo smo zemljo, morali smo delati na njej, ampak delali smo vsi, brez izjeme. To je tista edina neresnica te knjige ali pa je mogoče avtor zadevo videl tako, čeprav ne vem, kje bi lahko bil izvor tega. Materialne dobrine so pač takrat bile na zelo nizkem nivoju, ampak se zaradi tega sploh ne sekiram. Kot sem povedal, to je bila tisti trenutek najboljša izbira za moje otroštvo, saj ni bilo alkohola, ni bilo pretepanja in teh stvari.

Veliko omenjate moralne vrednote. Tudi vaš vzdevek je praktično že ponarodel, Mr. Sympaticus. Tudi v privatnem življenju se zdite zelo iskreni in odprta oseba. S kakšnimi pridevniki pa bi se opisali sami?

Z zelo pozitivnimi (nasmeh). Sam se ne bi nikoli opisal, kot boksar. Mogoče kot športnik. Predvsem nimam nobene fobije, da boksam zaradi nekega sovraštva. Zame je boks nekaj, kar je za večino nekaj popolnoma drugega. Ne gre za pretepanje, zame je boks igra inteligence. Čeprav so vsi udarci posledica nekega branjenja, gre za neko šahovnico, za inteligentno igro. Ob tem je potrebno tudi telo natrenirati in ga avtomatizirati, saj vedno ne vemo, kaj bo naredil nasprotnik. Gre za koncentracijo in za psiho-fizično stabilnost, da lahko v tistem drobcu sekunde odreagiraš. Sam gledam na boks zelo spoštljivo in ga zelo cenim. Veliko je bilo potrebno časa, da boks sploh razumem, a hkrati še nisem povsem prepričan, da ga do potankosti razumem. Veliko je potrebnih pogovorov z drugimi prijatelji-boksarskimi poznavalci iz drugih držav, ki se ukvarjajo s psiho in fiziko. Včasih celo več noči skupaj ne spim, ker se mi vse to plete po glavi in nekako poskušam vse to razumeti. Če se vrnem na vaše vprašanje, zelo težko bi se sam opisal. Če pa že, bi zagotovo bila oznaka dobrotnik primerna, saj sem se vedno trudil pomagati ljudem.

Kdo je v vaši najožji ekipi na relaciji Slovenija – Nemčija?

Naša skupina je v bistvu zelo majhna. Ob meni sta vedno kondicijski trener in pa trener boksa, ki je v Nemčiji. Kondicijski trener je Tomaž Jagarinec, trener boksa pa je Dirk Dzemski. Seveda pa je tu še ekipa, ki skrbi za marketing, ta prihaja iz Nemčije, en mali del ekipe pa je seveda tudi iz Slovenije. Recimo, da je okoli mene ekipa nekje od 30 – 40 ljudi.

Pa greva še k malo bolj osebni plati. Se strinjate s teorijo, da za vsakim uspešnim moškim stoji uspešna žena, ki ga podpira. Je v vaši karieri to še posebej pomembno?

Seveda. Družina je pri vsakomur na nekem posebnem mestu. Kar se pa mene tiče, je največji uspeh, še večji od naslova svetovnega prvaka, da sem si ustvaril srečno in veselo družino. To, da se v družini poznamo, da imamo razumevanje, da se lahko posvetimo drug drugemu, da si lahko delimo srečne in pa tiste manj srečne trenutke, to mi je res pomembno. Družina je moj napoj. Težko si predstavljam, da bi bil dalj časa odsoten od družine. Vem kako mi je, ko grem v Nemčijo ter me nekaj časa ni doma, v meni nastane ena velika praznina. Enostavno na tem svetu obstajajo stvari, ki se jih ne da kupiti. Družina, žena in otroci, so pri meni na prvem mestu. Najprej so oni, potem pa je vse ostalo.

Ciljev in želja, pravite, da imate še veliko. Ampak enkrat, ko boste rokavice obesili na klin, kaj boste počeli? Kot vidimo, vaš center Dejan Zavec Gym že živi in vzgaja nove športnike. Kako bo torej potekala vaša nadaljnja pot?

Tukaj bom pustil, da me to kolo življenja ponese, kamor me pač bo. Vsekakor je želja še dalje delovati na področju športa. Najbolj bi bil vesel, če bi lahko imel nekakšno agencijo, ki bi se ukvarjala samo s športniki. To pomeni nuditi neko kompleksno storitev, od lažjega preboja, prepoznavnosti, marketinga in pa seveda do možnosti tekmovanja, ne glede na zvrst športa. Čeprav je seveda boks tisti, ki mi je najbolj blizu, vendarle mislim, da je vse preveč športnikov, ki so zapostavljeni. Velikokrat imamo izvrstne športnike, ki pa odnehajo prej, ker pač ni nikogar, ki bi jih vodil in podpiral. Moti me predvsem to, da so v športnem poslu agenti bogatejši od športnikov, ki jih zastopajo. Tu nekje bi bila tista moja misija, ki bi jo rad v praksi udejanjil. Sam si trenutno prizadevam, da bi pripeljal v naš center kakšnega trenerja iz tujine, ampak je to zaenkrat zelo težko.

To v bistvu pomeni, da bi šli podobno pot, ki jo danes pelje Oscar De La Hoya, ki prav tako vodi podobno agencijo? Gre za to, da njegovo ime veliko pomeni in je nekomu, ki deluje preko njega zagotovo lažje.

Da, tako je. Jasno, da je razlika, če nekdo omeni ime Janko Stanko, ali pa v mojem primeru – Dejan Zavec. Mogoče je to slišati prepotentno, ampak ni. Gre predvsem za to, da bi lahko javne osebe, pa ne samo iz sveta športa, veliko več pripomogle k temu, da bi se neke stvari lažje razvijale. Toda po mojih izkušnjah se vsi preveč zatekajo k nekemu »jokanju«, kako je vse težko in se raje umaknejo, hkrati pa tudi nič ne naredijo v smeri, da bi pomagali. V slovenskem boksu, kot ga poznam, je tako, da pride nekdo, ki reče, jaz bom prinesel v določen boksarski klub en kup denarja, ampak vi me najprej dajte izvoliti za predsednika. Potem postane predsednik, ne prinese v klub nobenega denarja oz. obratno – še izplačuje si določene zneske. Tako stanje v slovenskem boksu ni od včeraj, to se dogaja že 20 let!

Kakšni odnosi so pa z vašimi starimi prijatelji? Najbrž ste, ko ste postali svetovno znan boksar, dobili še 1000 novih »prijateljev«. Kako uravnotežujete te stvari in ločite med tistimi, ki vam iskreno nekaj želijo in tistimi, ki prihajajo do vas samo iz nekega koristoljubja?

Veliko mojih pravih prijateljev je zapostavljenih. Ta trenutek biti naš družinski prijatelj, je najmanj hvaležno. Velikokrat, ko se bi se radi dobili z menoj, ko so na sporedu rojstni dnevi in podobno, je odgovor, oprosti, Dejan nima časa. Jaz tem stvarem puščam, da čas naredi svoje. Pred nekaj časa so me nekateri prijatelji spraševali, kako je zdaj, smo še prijatelji ali nismo? Ko so mi taka vprašanja presedla, sem seveda odgovoril, jasno, seveda smo prijatelji. A hkrati sem ugotovil, da me pravi prijatelj tega ne bi nikoli vprašal.

V vsem tem času se je jasno ustvarilo veliko nekih poznanstev, ki pa niso prijateljstva. Za vzpostaviti pristno prijateljstvo je pač potreben čas. Vedno povem, da je zame dobro prijateljstvo takrat, ko si lahko z nekom pet minut v istem prostoru, si tiho in nimaš pri tem slabe vesti. Prijateljstvo se razvija skozi čas in sem popolnoma neobremenjen. Imam svoje prijatelje, imam veliko nekih poznanstev, imam tudi nekaj novih prijateljev in vsak se lahko tej »prijateljski« družini priključi. Četudi z nekom nimam istih interesov, še to ne pomeni, da ne moremo biti prijatelji. Pravi prijatelji pa bodo ostali tisti, ki bodo z menoj tudi takrat, ko se več ne bom ukvarjal z boksom, ko me že 10 let ne bo več na sceni.

Medijsko znano je tudi vaše prijateljstvo z bivšim svetovnim taekwondo prvakom Tomažem Barado. Zdi se, da gre tukaj za nek poseben odnos. Barada vam vedno z velikim zadovoljstvom nosi vaš šampionski pas.

Najino prijateljstvo je res izjemno. Veliko ljudi tega sploh ne razume. Midva s Tomažem sva se nazadnje videla na moji zadnji borbi z Delgadom. Obveznosti pač delajo svoje. Ampak, če v tem trenutku drug drugega pokličeva, ni vprašanje časa in kraja, kje je kdo. Ampak o tem nikoli ne govoriva, veva pa, da je enostavno tako. Ko sva skupaj sva skoraj kot otroka, ki se igrata z avtomobilčkom. Sva srečna, sva vesela. Najino prijateljstvo je res posebno, najbrž še najbolj posebno izmed vseh. Drug za drugega sva pripravljena narediti veliko. Tomaž je bil tisti, ki je zame dal priporočila, prevzel je tudi ves poslovni riziko, ki ga je prevzel s tem, ko me je poslal v Nemčijo. Mislim, da ni veliko takih, ki bi to naredilo. To je res tisto kvalitetno prijateljstvo, da nimaš slabe vesti tudi, če se cel mesec ne slišiš in vidiš.

Kako pa je pa z vstopnicami za vaše dvoboje? Nekoč ste dejali, da so vas tudi politiki snubili za proste karte. Kako ste se rešili tega »gnjavljenja«?

Zadeva je sedaj čisto preprosta. Včasih pa sem imel s tem kar precej težav. Ne samo s politiki, tudi z vsemi ostalimi. Vsi so pričakovali, da imam karte kar v žepu in da jih lahko delim kar naokoli. Vse kar sem kdajkoli dobil iz tega naslova, so bile karte za družino in ko sem jih želel še več, mi je organizator situacijo okoli tega lepo razložil. Dejal je, poglej Dejan, da boš lažje razumel: Oliver Dragojević pride denimo peti v Slovenijo. Najprej sem se začudil in ga vprašal, kaj pa ima Oliver z boksom? Rekel mi je, poslušaj: če Oliver pride v Slovenijo nastopat, ni njegova stvar, kdo bo zastonj dobil kakšno karto in kdo bo kupil karto. Ve se, komu kaj pripada in to je to. Organizator lahko podari tudi tisoč kart, če hoče. Ti nastopaš, mi smo organizatorji. Plačan si od organizatorjev in kaj si še zdaj želiš? Ko mi je to povedal, imam od takrat samo še zaprta usta, pa čeprav mi še danes veliko ljudi ne verjame, da kart enostavno ne morem dobiti. S kartami resnično nimam prav nič, to je isto, ko da bi prišla publika namesto mene boksat. In ker mi nič drugega ne preostane, lahko vsakega usmerim le na organizatorja.

Še za konec: pesem skupine The Black Eyed Peas – I Gotta Feelin, s katero prihajate v ring, je to vaš glasbeni izbor?

To je moj izbor. Kot boksar imam sicer precej veliko svobodo, kar se tega tiče, ampak le, dokler so uspehi (nasmešek). Menedžer nikoli ne posega v to, razen pri boksarski opremi in barvah le-te. Glasba in spremljava pa je moj ritual, pa tudi sam izberem tistega, ki nosi moj šampionski pas.

Spraševal: Dejan Kaloh

Intervju je bil izvorno objavljen v Demokraciji, dne 14.04.2011

 Foto: Vasja Šabeder/Politikis.si