Število žrtev po petkovem katastrofalnem potresu na Japonskem naglo raste. Mrtvih je preko 800 ljudi, pogrešajo jih več kot 1000. Čeprav je na terenu preko 10.000 reševalcev, reševanje otežujejo nemogoče razmere. Vsi se bojijo, da bo žrtev veliko več. Premier Naoto Kan je zjutraj poletel nad prizadeta območja in izrazil zgroženost nad opustošenjem.
Kot je za STA davi po srednjeevropskem času sporočil Boštjan Bertalanič, ki živi in študira v Tokiu, je pomoč iz tujine že na poti. Po zadnjih podatkih bodo na prizorišče najprej prispeli Američani in Korejci. Pomoč pošiljajo tudi številne druge države. Vlada bo razdelila več kot 900.000 paketov hrane. Vode in elektrike ni. Ponoči je ponekod tudi snežilo.
“Mesta, naselja in vasi so bila dobesedno odplavljena in cunamiji so za seboj pustili močvirje. Posnetki na trenutke spominjajo na apokalipso. Reševalci so ponekod povsem brez moči. Pogrešanih je 300 vojakov, ki so na prizadeta območja prispeli kot prvi. Veliko ljudi je bilo ujetih v avtomobilih, ki so jih premetavali orjaški valovi,” opustošenje opisuje Bertalanič.
“Prva noč v Tokiu je minila v znamenju krepkih popotresnih sunkov. Spati ne moreš, ker te v rednih presledkih zbujajo močni tresljaji. Občutja na ulici so mešana. Ljudje se končno zavedajo dejanskih razsežnosti katastrofe in osuplo zrejo v televizorje,” Bertalanič pravi o razmerah v japonski prestolnici, ki v potresu in cunamiju sicer ni bila med najhuje prizadetimi deli države.
Nevarnosti še ni konec. Mediji stalno opozarjajo, da celotni vzhodni obali Japonske nenehno grozijo večmetrski cunamiji. Ljudi pozivajo, naj se umaknejo globoko v notranjost kopnega. V prefekturi Mijagi je cunami na primer segel deset in več kilometrov v notranjost. Letališče v mestu Sendai, ki je precej blizu epicentru potresa, je odplavilo. Ogromne ribiške ladje ležijo sredi cest med razsutimi hišami in zmečkanimi avtomobili, pojasnjuje Bertalanič.
V Tokiu so šole, univerze in druge javne ustanove odprle vrata številnim vozačem, ki so po potresu ostali ujeti sredi mesta. Okoli polnoči po lokalnem času je sicer ponovno stekel promet na tokijski podzemni železnici in gneča na osrednjih postajališčih se je nekoliko zmanjšala. Veliko ljudi se je odpravilo domov peš. Temperature so se ponoči spustile pod ničlo. Nekateri, ki ne morejo domov, so se odločili za prenočitev v pisarnah ali pri sodelavcih, ki živijo v središču mesta.
Komunikacije so ponekod povsem onemogočene. Čeprav so se povezave deloma vzpostavile, je mobilna telefonija hroma. Ljudje na ulicah to preseneča in hkrati skrbi. Čeprav na Japonskem vlada izredno velika stopnja protipotresne ozaveščenosti, nihče ni pričakoval katastrofe takšnih razsežnosti. Nacionalni protipotresni načrti praviloma predvidevajo potres okoli 7,9 stopnje, o potresih preko 8. stopnje pa so razmišljali zelo redki. Če bi se potres takih razsežnosti zgodil v Tokiu, bi bil usoden.
Japonski strokovnjaki spominjajo na podoben potres v bližini Fukušime pred 130 leti. Magnituda takrat je bila skoraj za stopnjo in pol manjša od petkovega, a je kljub temu terjala 20.000 smrtnih žrtev. “Ljudje v zavetiščih so v šoku in trepetajo. Strah jih je najhujšega,” strašljive razmere po potresu na Japonskem opisuje Bertalanič.
*slika je simbolična

Ubogi ljudje,uboga dežela, naj jim bog pomaga pri tej katastrofi…..
SOŽALJE IZREKAM JAPONSKEMU NARODU IN JAPONSKI DEŽELI
VZHAJAJOČEGA SONCA……..
tudi pri nas je aktiven cunami. Vendar pri nas ruši tudi upanje,da pospraviš za njim.
Res so čudni tile Japončki, vsi nekaj pospravljajo, rešujejo, pomagajo. Povsem drugače kot na Haitiju, tam so si pomagali z ropanjem, pretepanjem, posiljevanjem. Že dobro leto je od tedaj, pa je situacija še vedno ista. Zakaj že so jim Američani svoj čas potapljali ladje in mesta spreminjali v puščave? Namesto da bi bombardirali npr. Haiti.