Ofenziva se nadaljuje, maske pa padajo

Piše: Gašper Blažič

Avtor teh vrstic je danes prejel nekakšno vabilo na umetniški, bojda “solzedajalski” projekt, pod katerega se je kot avtor podpisal – Janez Janša. Seveda ne tisti, ki ga poznamo iz politike, pač pa eden od njegovih umetniško navdahnjenih soimenjakov, zaradi katerih ima “originalni” Janez Janša precejšnje težave, saj dobiva celo položnice za storjene prekrške, ki si jih je privoščil kateri od prej omenjenih samooklicanih umetnikov. Vseeno pa je že sam naslov projekta na nek način zelo aktualen. Naslov projekta namreč namiguje na najsvetejši verski objekt judovstva, to je Zid žalovanja, ali bolje: ostanek porušenega jeruzalemskega templja, nekdaj osrednjega judovskega verskega objekta. Za Jude je bilo porušenje templja zagotovo ena najhujših katastrof. Od tod tudi naziv “Zid objokovanja”.

Ali je mogoče ta relikt, ki je za Jude največja svetinja, povezati s sedanjimi političnimi razmerami v Sloveniji? Smo namreč v letu 2011, ki je tudi praznično leto – od osamosvojitve Slovenije namreč mineva dvajset let. Zdi se, da smo v tem letu doživeli nič manj kot “razrušenje države” v moralnem smislu. Če je JLA takoj po razglasitvi samostojnosti “tepihovala” Slovenijo s tanki, smo dvajset let kasneje priča medsebojnemu obračunavanju – tudi na račun temeljnih vrednot slovenske pomladi ter ljudi, ki so takrat tvegali svojo glavo. In marsikdo lahko posebej v teh dneh žaluje. Ne zaradi tega, ker smo pred dvema desetletjema odšli na svoje (čeprav nekateri žalujejo prav zaradi tega, ker ni več Jugoslavije), pač pa zaradi dejstva, da je slovenska pomlad tako rekoč povožena. Pa ne samo zaradi “grešnega kozla” Janeza Janša, pač pa zato, ker je energija, s katero smo Slovenci pred skoraj četrt stoletja prisilili h kapitulaciji, tako rekoč izginila. Kar pomeni, da se premierju Borutu Pahorju lahko samo smeji – ne glede na slabe rezultate vladanja mu tako rekoč ni treba skrbeti, da bi za takšno stanje odgovarjal.

Ali ima tudi Janša upravičen razlog za objokavanje? Morda samo delno. Afera z arhivi se je namreč umaknila v ozadje, zato pa je na površju sedaj orožarska afera, ki iz dneva v dan dobiva nove razsežnosti. Pojavljajo se vedno nove in nove “priče”, ki tako ali drugače bremenijo nekdanjega obrambnega ministra in v prejšnjem mandatu slovenskega premierja. Glede na pregovor “kjer je dim, tam je ogenj” ter glede na dejstvo, da so morebitna kazniva dejanja v povezavi z orožarsko trgovino že zastarala, je poskus diskreditacije še toliko bolj očiten. Pač “nekaj se bo že prijelo” – verjetno je to glavni moto režiserjev pogroma, ki smo mu priče v zadnjem času, ko “forum 571” deluje z vso močjo. SDS bi morda lahko obžalovala zgolj to, da se je spustila v boj s predsednikom države, kjer velikih možnosti ni imela. In morda tudi to, da se je za spoznanje prehitro odzvala na domnevne trditve Josipa Manolića v Mladini, saj se je kasneje izvedelo, da se jeMladini zgodil “primer Björqvist-Karba” iz leta 2009 in da Manolić ni trdil tega, kar je bilo sicer zapisano v članku. Kdo torej zdaj laže – ali Manolić ali Mladina? Glede na dejstvo, da je slednja skoraj obsedena z Janšo in njegovimi sodelavci – nedaven škandalozni primer z Grimsom to dokazuje – , bi skoraj utemeljeno lahko sklepali, da Manolićeve trditve v članku niso izvirne. Zato je bila tudi reakcija SDS na domnevne Manolićeve trditve nekoliko nepremišljena in je izzvenela “ad personam”, češ take trditve izreka nekdanji oznovec, ki je bil med drugim celo ječar nadškofa Stepinca. Toda kiks “rdečega” tednika je nekako zdrsel mimo javnosti.

Konec koncev pa lahko ugotovimo, da večina slovenskega tiska s svojo agresivnostjo in neverodostojnostjo dolgoročno celo koristi Janši in SDS. Čeprav anketa Slovenskega utripa za zdaj kaže precej klavrno podobo voditelja opozicije, pa je vendarle potrebno upoštevati, da je bila anketa izvedena po enem tednu medijske ofenzive, ko je bil pogrom videti kot pravična kazen za početje opozicije. Toda slovenska javnost vendarle ne mara preveč “pasjega” novinarstva, torej besnega lajanja in zaganjanja v vedno iste osebe. Tedniku Mladina je zaradi nepremišlje uporabe škandaloznih pristopov k satiri že uspelo narediti iz poslanca Branka Grimsa žrtev. In tudi javnost bo verjetno kmalu spoznala, da so šli botri agitpropa odločno predaleč in da je vse skupaj del političnega načrta, katerega cilj je obdržati oblast tudi po volitvah leta 2012. Ameriški pregovor pravi, da lahko “nateguješ” vse ljudi kratek čas ali pa dolgo časa nekaj ljudi, ne moreš pa ves čas vse ljudi vleči za nos. Slovenska javnost se bo morala prej ali slej soočiti z dejstvom, da so orožarske zgodbe “opij za ljudstvo” in da z njimi ne bo mogoče popraviti vtisa slabega vladanja. Maske namreč danes, na pepelnično sredo, vse bolj padajo, za maskami borcev za pravico in resnico pa se skrivajo tisti, ki živijo “podaljšano preteklost”. In za katere je berlinski zid, kolikor ga je ostalo, zid objokovanja.