Za menoj potop

Piše: Kristijan Ploj, profesor

Številne med nami je globoko presenetila novica, ki jo po klavzuri vladne koalicije na Brdu lansirala največja vladna stranka SD oz. njen poslanec Dušan Kumer, da bodo namreč jutri (to je bilo konec januarja 2011) začeli delati, ker so sedaj »piko postavili na prioritete«. Vsaj mene osebno je novica presenetila v tem smislu, saj sem doslej mislil, da vlada že sedaj oz. vsaj od začetka mandata trdo dela in da ima postavljene prioritete vsaj od podpisa koalicijske pogodbe in prevzema oblasti konec leta 2008. Kot kaže situacija in trditve koalicijskih poslancev, očitno le ni bilo tako.

            Če pustimo sarkazem ob strani in se le malo ozremo po sedaj že prav dolgočasno ponavljajočih se novicah o naraščajočem državnem dolgu, stečajih podjetij, obupu malih in srednjih podjetij, ki svojih računov ne dobijo plačanih, samomorih podjetnikov, ki so se znašli v brezizhodni situaciji zaradi plačilne nediscipline in zaprtih vrat bank, katere so sedaj nenadoma ubrale konzervativni pristop do kreditov in posojanja denarja – ki pa še vedno ne velja za vse, saj bomo davkoplačevalci še enkrat dokapitalizirali NLB, kar po domače pomeni, da bomo z dokapitalizacijo sanirali škodo, ki so jo v banki naredili širokogrudno in preko prijateljskih in političnih povezav podeljeni krediti, ter napovedi selitve v tujino nekaterih uspešnih slovenskih podjetij (ki niso zrasla na tajkunskih kreditih in prevzemih) vsesplošne plačilne blokade države s strani malih in srednjih podjetnikov, napovedih OECD-ja ter UMAR-ja o prizadetosti glede krize ter nujnosti izvedbe reform na številnih področjih ter prav v nebo vpijoči političnem plenjenju po državi s strani manjših koalicijskih strank LDS in Zares, ki sta (LDS) skoraj povsem spolitizirala in privatizirala pravosodni in policijski sektor ter (Zares) telekomunikacijski in energetski sektor, lahko rečemo, da je znano geslo iz naslova, ki ga je nekoč nosila neka bombniška skupina RAF-a med drugi svetovno vojno, več kot primerno tudi za srhljivko, ki bi jo lahko posneli na temo Pahorjeve vlade.

            Cinične izjave tako poslanca Kumerja kot tudi ministra za razvoj Gasparija, ki je po napovedih UMAR-ja takoj napovedal ukrepe na petih področjih, ki naj bi izboljšali konkurenčnost slovenskega gospodarstva, sta na nek način pravi posmeh slovenskim državljanom – ljudje, ki bi že tri leta lahko vse te ukrepe izvajali (saj so k njim skoraj ves čas pozivali skoraj vsi strokovnjaki, gospodarstvo in obrt, pa deloma tudi opozicija), sedaj pravijo, da bodo pripravili ukrepe, da stvari izboljšajo – in kar je še huje, tako izjavo da človek, minister, ki je praktično bil ves čas v vrhu države in je upravljal z številnimi mehanizmi ukrepanja in ki je praktično tudi pred svojim mandatom v tej vladi vodil tako finančno ministrstvo kot tudi Banko Slovenije, ki očitno nista (kljub malce manjšim pristojnostim BS na nekaterih področjih zavoljo skupne evropske valute) nikoli prav opravila svoje nadzorne ter regulacijske funkcije, kaj šele da bi pripravile dolgoročne načrte glede državnega premoženja in privatizacije, ki ne bi temeljila na političnih in nepotističnih povezavah.

            Zaključek? V medijih ni bilo ne vem koliko prostora namenjenega odstopu direktorja Urada RS za konkurenco Janija Soršaka – če odštejemo intervju v sobotni prilogi Večera. Čeprav je omenjeni direktor uradno odstopil zato, ker se dolgoročno ni videl na tem mestu (kot odvetniku mu finančni vidik službe gotovo ni mogle biti prioriteta ter razlog za vztrajanje), je v intervjuju dal nekaj izjav, ki jasno kažejo, kako daleč je zabredla slovenska vlada in ministrstvo za gospodarstvo (ki je očitno zgolj izpostava Zaresa za gospodarjenje v državnih podjetjih), ki ga je blokiralo pri njegovih prizadevanjih, da se urad preoblikuje v neodvisno agencijo izven kontrole gospodarskega ministra, hkrati pa so alarmantne njegove besede o tem, da ne moremo govoriti o optimalni pravni državi, še bolj pa, da se pri nas upravljanje državnih podjetij skoraj brez izjem dojema kot licenca za krajo.

            Z odstopom človeka, ki je prek svojega urada končno začel razbijati nesmiselne monopole, ki  je dejansko delal v prid tudi navadnega državljana, lahko mirno rečemo, da umira še tisti mali del upanja, da bo Slovenija v doglednem času neka normalna pravna, socialna država, ki ne bo jemala revnim, da da bogatim.