Danes se bodo v Srbiji spomnili dogodka, ki je razdelil to nekdanjo jugoslovansko republiko na dva dela, na provoždovce in na njegove nasprotnike. 5. oktobra 2000 se je namreč zgodilo strmoglavljenje režima takratnega jugoslovanskega predsednika Slobodana Miloševića, ki se ga je prijel tudi vzdevek balkanski klavec (Slobo pa je bil njegov medijski in ljudski nadimek). Miloševič oblasti iz rok ni spustil z lepa: ko se je v Beogradu zbralo več kot pol milijona protestnikov, je hotel upor zatreti s silo, a sta se proti njemu obrnila tudi vojska in policija. Njegova ideja o veliki Srbiji je bila s tem dokončno pokopana, srbsko ljudstvo pa je spet lažje zadihalo.
Milošević, ki bi pred haaškim tribunalom moral odgovarjati za balkanske vojne kot vojni zločinec (sojenja ni nikoli dočakal, saj je v zaporu zaradi srčnega infarkta leta 2006 umrl), je Srbijo potisnil v mednarodno osamitev, “zaslužen” pa je tudi za Natovo bombardiranje Srbije zaradi nasilja na Kosovu leta 1999. Miloševiča je na predsedniškem mestu oktobra 2000 nasledil Vojislav Koštunica.
Slobodan Milošević je veljal za nadutega in ošabnega človeka. To se je odražalo tudi pri njegovem političnem razmišljanju tipa “ja sam najjači”. Zgodovina mu je dokazala nasprotno.

Zgodovina mu ni nič pokazala. Pokazal so Washingtonovci, ki so vložili 41 miljonov dolarjev in ga s pomočjo plačancev z Washingtonovimi dolarji vrgli s prestola, ker ni poslušal kar so mu sufliral iz Washingtona.