Premier Pahor se je v stilu papeža rokoval s svojim nesojenim hrvaškim atentatorjem
Na pobudo pravosodnega ministra Aleša Zalarja se je predsednik vlade Borut Pahor udeležil ogleda največjega in najbolj razvpitega slovenskega zapora Dob. Pahor se je med drugim seznanil z reševanjem prostorske in kadrovske stiske na Dobu. Premier si je ogledal še zaprte prostore zapora, predstavniki medijev pa so si lahko ogledali tudi gradnjo nove stavbe, ki bo povečala kapaciteto prostorov, kjer bodo bivali zaporniki.
Pahor pa je na koncu ogleda Doba poskrbel za nepričakovano in prvovrstno presenečenje, ko se je v stilu papeža Janeza Pavla II (tudi ta je obiskal svojega neuspešnega atentatorja v zaporu) odpravil še do svojega nesojenega atentatorja, Hrvata 61-letnega Josipa Zagajskega, ki naj bi ga hotel lani poleti ubiti. Zagajskega so lani julija prijeli policisti železniške mejne policije v Dobovi in pri njem našli pet ročnih bomb, s katerimi je hotel iti nad Pahorja. Krško okrožno sodišče je zaradi nameravanega atentata na enega izmed najvidnejših predstavnikov slovenskega političnega vrha, Zagajskemu prisodilo 11 let zaporne kazni, ki jo bo odslužil na Dobu.
Zakaj se je Pahor odločil, da na svojem “obhodu” po Dobu še posebej obišče Zagajskega ni povsem jasno, gesta pa izkazuje (Pahor se je z Zagajskim rokoval in se z njim na kratko – nekaj minut – pogovoril), da mu je na simbolični ravni odpustil domnevni atentat nanj. Pahor je novinarjem povedal, da Zagajski svoje dejanje “močno obžaluje in da ga ne bi nikoli več ponovil”.
Premier Borut Pahor in Josip Zagajski na Dobu: srečanje v stilu papeža Janeza Pavla II in Alija Agca.
Foto: Politikis.si
Kakor Pahor vodi Slovenijo,tako ni za drugam kakor za na Dob.
Tako. Naj izpustijo Zagajskega in naj Pahor tam opravlja družbeno koristna dela. Pač kar to že pomeni.
Ker mu politika v Sloveniji uhaja iz rok in se sploh zaveda svoje totalne nesposobnosti, se je v velikem stilu hotel predstaviti kot ”mati vseh zapornikov” (prosto po Gadafiju). To mu je uspelo, vseeno pa ni naredil izpita za dobrega igralca.
Če bi ostal kar tam, bi bilo to veliko olajšanje za Slovenijo, on bi pa imel družbo prijateljev. Obojestransko zadovoljstvo.
Zdaj bomo tega bolnika 11 let preživljali na Dobu,namesto da bi ga poslali v domovino na zdravljenje.
Ne bo on 11 let zabušaval. Ziher bo kdaj padel s pograda ali po kamnitih štengah. Nesreče se pač dogajajo. Sčasoma, če nov to deloval, bo pod povštrom našel štrik ali kravato. Sam ni za pričakovat, da bi on potem to vedel zakaj se omenjen materjal uporablja. Lohk mu v futer natresejo tudi zdrobljen steku. V zaporih te tako čaka nešteto neozdravljivih bolezni ali naravne smrti.