Izrael – država trdnjava

Piše: Sašo Ornik – Jin, nagrajeni Večerov bloger

Ko so izraelski specialci na krovu ladje Mavi Marmara ubili devet aktivistov, niso storili ničesar, česar izraelske varnostne sile ne bi počele že dolgo. To je samo še podčrtala ladja, ki se je proti Gazi odpravila po teh dogodkih in so jo Izraelci prav tako prestregli,  Rachel Corrie, imenovana po ameriški aktivistki, ki jo je do smrt povozil izraelski buldožer, ko je hotela pred rušenjem zaščititi palestinsko hišo.

Cilj ladij s pomočjo je bila oblegana Gaza, ki jo po zmagi radikalnega Hamasa na demokratičnih volitvah Izrael blokira s pomočjo Egipta. V Kairu se namreč bojijo te organizacije, ki je zelo podobna Muslimanski bratovščini, ta pa velja za najbolj nevarno notranjo opozicijo. Tako vidimo, da Hamas ni le trn v peti Izraelu, niti ne samo konkurenčnemu Fatahu, ki obvladuje Zahodni Breg in s katerim v Izraelu nekako še znajo sobivati, ampak tudi številnim vladarjem v arabskem svetu, ki raje živijo z izraelsko blokado milijona in pol Palestincev v Gazi, kot da bi karkoli ukrenili, saj bi se potem morali soočiti z grožnjo domačega ekstremizma.

Problem regije je, da ni veliko dobrih igralcev. Še več, rekli bi lahko, da je večina bolj ali manj slabih. Država Izrael v Gazi kolektivno kaznuje milijon in pol ljudi, kar je bilo še najbolj kruto dokazano v skoraj mesec dni trajajoči vojni, v kateri je bilo ubitih  okoli 1000 Palestincev in storjenih nemalo zločinov, kar je pokazalo tudi Goldstonovo poročilo. Še vedno se nadaljuje gradnja novih naselij, ki rastejo na zemlji, ki je bila prej last Palestincev. Kot se je izrazil Jimmy Carter, gre za državo apartheida, le da ima ta podporo ZDA in si vse lahko privošči.

A slikati razmere črno belo bi bilo napak. Izraelski sovražniki so namreč zmes jeznih upornikov in brutalnih teroristov, ki jim ni mar za življenja nedolžnih ljudi. Kako se je mogoče pogovarjati z ljudmi, ki nad nasprotnika pošljejo samomorilske napadalce, ki potem ubijejo povsem nedolžne ljudi? Je mogoč dialog z organizacijo, ki kar na slepo obstreljuje jug Izraela? Tudi drugod ima Izrael močne sovražnike in čeprav je nedokazano, da Iran res razvija jedrsko orožje, ne gre za vzorno demokratično državo (ki pa je vseeno bolj demokratična od Saudske Arabije, ki je tesna ameriška zaveznica), ki bi ji šlo le do miru in ljubezni v regiji. Res je, da islamska republika v preteklega pol stoletja ni ravno slovela kot agresivna sila, a po drugi strani podpira libanonski Hezbolah in se kljub verskim razlikam povezuje s palestinskim Hamasom, bržkone ne zato, da bi s tem koristila Izraelu.

Problem regije je, da ni ravno veliko volje za pravi, pravičen in trajen mir. Trpljenje Palestincev je pogosto zlorabljeno za nabiranje političnih točk, kakor vidimo v primeru turškega predsednika vlade Tayyipa Erdogana, ki bolj kot ne s svojimi izjavami krepi vlogo svoje države v regiji in žanje simpatije arabske ulice. Izrael, ki ga nekateri imenujejo za edino pravo demokracijo v regiji in državo svobode, je kakor novodobna Šparta, ki ji ni veliko mar trpljenja svojih nasprotnikov in bolj kot ne gleda na to, da ohranja svoj status najmočnejše vojaške sile v regiji in širi svoja naselja.

Palestinci ostajajo drobiž v igri velikih in zanje se dejansko borijo le številni bolj ali manj agresivni aktivisti po svetu.  Aktivisti, ki na žalost pogosto enoznačno vse Palestince označujejo za žrtve, državo Izrael pa za večnega agresorja. Nekako tako, kot na nasprotni strani že zelo dolgo igrajo žrtev v svetu terorističnega zla. Potreben bi bil malo jasnejši pogled na situacijo in razlikovanje med organizacijami in voditelji, ki širijo strah in sovraštvo, posledično pa so odgovorni za trpljenje in smrt in med navadnimi ljudmi, ki bi radi živeli v miru. Tako na eni kot na drugi strani.

Na žalost tega, tako kaže, ne bomo kmalu dočakali in bomo obsojeni na poročila o nemirih, nasilju in zatiranju v sveti deželi.