Kje so dejstva in konkretne rešitve?
Piše: Ive A. Stanič
Naj mi nekdo pojasni, na katera dejstva se opira ponujeni vladni sporazum? Trditev, to je najboljši sporazum doslej, ni dejstvo, to je zavajajoča in naivna obljuba. Tudi trditev, dobili bomo izhod na odprto morje, ni dejstvo, ampak domneva in pobožna želja. Pokažite mi torej vsaj eno dejstvo in ne le vrsto lepih besed, ki nimajo nobene teže in ne ponujajo nobene konkretne rešitve.
Slovenski domoljubi imajo v rokavu močan in konkreten adut: Hrvaška naj vrne ozemlje, ki se ga je prilastila po 25. 6. 1991! Šele po tem dejanju bo Slovenija opravila svojo obljubo in prižgala Hrvaški zeleno luč za njen vstop v EU. Le z zavrnitvijo tokratnega škodljivega vladnega sporazuma in s postavitvijo novih pogajalskih temeljev, lahko prisilimo Hrvaško, da se bo v prihodnje začela obnašati korektno, državotvorno, pošteno in v duhu prijateljskih medsebojnih odnosih.
Sodeč po slabih izkušnjah z njimi pa hrvaška vlada in njeno enotno prebivalstvo ne bodo zlepa popustili. Njihov cilj je vrnitev v Jugoslavijo. Tudi slovenska tranzicijska levica ima podobne želje. Sanje o federaciji se oživljajo. Tudi vsebina vladnega sporazuma nas želi ponovno pripeljati v federacijo. Koga pa še zanimajo notranje meje in stik z odprtim morjem? Vseh teh in podobnih zapletov v Jugoslaviji ne bo več. Takim levičarskim krogom ne gre za domovino Slovenijo, saj so bili v težkih trenutkih proti njej. (Obljubljali so nam, da bomo jedli travo, če bomo zapustili Jugoslavijo.) S pretvezo o edinstvenem in idealnem sporazumu nas hočejo prelisičiti in dokazati, da se borijo za pravo stvar. Toda rdeči kontinuiteti v Sloveniji in na Hrvaškem delujeta z roko v roki. Obe združbi sta dovolj zviti, da znata svoj temeljni namen dobro skriti. Zato so njihove namere zapisane med vrsticami. Kdor zna pa zna. Čas je, da jih preberemo naglas, da volivcem pokažemo, kdo je domoljubni Slovenec in kdo potomec generacije jugoslovanskih ortodoksnih komunistov.
Prvi korak k temu cilju je, da na referendumu glasujemo PROTI !
Zanimivo vprašanje. Če levičarjem ne gre toliko za slovensko ozemlje in odprto pot do morja, kaj je potem njihov temeljni interes? Morda je pa res Jugoslavija tista, ki jih privlači, motivira in sili v ponovitev prejšnjega komunističnega sistema. Toliko nori pa spet niso, da bodo podprli “dimnik”, namesto direktno pot na odprto morje. In spet – toliko nori verjetno niso, da bi metali granitne kocke v njihov rdeči parlament. No, praksa kaže, da so toliko nori, saj delajo pod okriljem rdečesrajčnikov. Če nimajo oblast, imajo vsaj ulico. Vse je njihovo, vse je dovoljeno, najslabše postaja najboljše. V svoji destruktivnosti jih vodi temeljno načelo: “Ta svet krivičnosti razbijmo …”! In stekla na parlamentu so pokala. In rdečkarji so bili zmagovalci. Kamor koli se obrneš, lahko spremljaš njihovo revolucijo. Razlika je le v tem, da so med vojno padali ljudje, tokrat pa le šipe na parlamentu. Šele takrat, ko se bodo akterji naučili sovražitiu vse po vrsti, bodo postali pravi revolucionarji. In to se bo zgodilo prav kmalu.
Jasno je, da si Pahor hoče na prsi pripeti medaljo, ki si je ni zaslužil in v bistvu simbolizira politika, ki hoče po vsej sili pustiti neki pečat v svojem mandatu. Pahor bo žal pustil negativni pečat, ki si ga bomo zapomnili predvsem po izgubi nacionalnega ozemlja in po katastrofalnem vodenju države (brezposelnost, demonstracije, propad številnih podjetij itd.)
Pahorja se sramujejo celo poslanci iz njegove stranke. Želi biti duhovit, pa mu to nikoli ne uspe. Če bo njegov arbitražni sporazum na referendumu padel, bo konec njegove politične kariere. In vse kaže, da se bo zgodilo prav to.
Pahor je zaključena zgodba. Tako kot je on katastrofalno vodil vlado, še je ni noben pred njim. Še Rop je bil boljši, čeprav je tudi on bil luzer. Pahor nam bo zapravil še ves Piranski zaliv in po tem se ga bodo spominjale še cele generacije Slovencev. Resno se bojim, da bo na referendumu ta sramotni arbitražni sporazum potrjen.
V marsičem se glede arbitražnega sporazuma, strinjam z Ive A. Staničem.
A hkrati ugotavljam, da je zapustil proučevanje zgolj varnega območja zgodovine in zgodovinskih dejstev in da je postal tudi komentator aktualnega političnega dogajanja.