Janez Drnovšek je po svoji smrti odšel direktno v nebesa. Tam je srečal tudi urarja, ki je v svoji delavnici imel vse polno ur. V notranjosti urarjeve delavnice je bilo prijetno hladno, kajti zunaj je bilo že poletje.
Drnovšek ga vpraša: “Ja čemu pa imate toliko ur?”
Urar mu odgovori: “Vsak človek na Zemlji ima svojo uro in ko se zlaže, se premakne kazalec.”
Drnovšek: “Aha, tako je torej s to zadevo. Drugače pa imate tukaj notri prav prijetno hladno. Tisti ventilator tamle v kotu vam dobro dela…”
Urar presenečeno: “Tisto tamle ni ventilator. To je ura Gregorja Golobiča.”
