Hladna vojna kar naprej – ali pač ne?
Piše: Sašo Ornik – Jin, nagrajeni Večerov bloger in poznavalec mednarodnih odnosov
Veste, ob prevratu v Kirgiziji sem najprej pomislil, da se utegne kaj takšnega zgoditi tudi pri nas. Ko se bo čaša jeze prelila, ko bo nezadovoljstvo nad vlado, nad koalicijo, nad celotno politično elito preseglo vse meje, bo počilo. V glavi imam sicer slike bega argentinskega predsednika Fernanda de la Rue leta 2001, ko je po katastrofalni gospodarski krizi pred množico s helikopterjem bežal iz Case Rosade, argentinske predsedniške palače, toda tudi Kirgizi so postregli z nekaj podobami, ki si jih lahko živo predstavljam sredi Ljubljane.
Pa ne, da bi si kaj takšnega želel. Nasprotno, stabilnost, mir, to je mnogo boljše kot množice na ulicah in juriš na parlament in državno televizijo, kakor rade zgledajo novodobne revolucije.
Prevratniki v Kirgiziji sicer trdijo, da je državna blagajna prazna in da je predsednik Kurmanbek Bakiyev skupaj s svojimi pomagači vse pokradel, tako da je država na robu. Večinoma se ljudje najprej uprejo, ko jim je dovolj bede, medtem ko elite živijo v izobilju. Predsednika so že odgnali, čeprav je še pred leti bil svetel up demokratizacije te srednjeazijske države in se je na oblast povzpel v še eni tistih barvnih revolucij, ki so jih v Washingtonu označevali za dokaz, da si tudi ljudje na področju bivše Sovjetske Zveze želijo predvsem svobode in navezanosti na zahod, niti najmanj pa na svojega nekdanjega imperialnega gospodarja v Moskvi.
Vse te barvne revolucije od Gruzije, Ukrajine, Kirgizije, do tiste, ki so jo neuspešno pripravljali v Belorusiji, so v ozadju imele sila preprosto zgodbo. Dobra, prozahodna opozicija se je uprla zlobni, proruski oblasti, ki je vsa leta pred temi grdo zatirala svoje ljudstvo. No, zdaj po vseh teh letih nas je že vse srečala pamet, tudi zahodne Evropejce in vemo, da ti revolucionarji, kakršne upe že so v zahodnih prestolnicah polagali vanje, niso bili nič posebej drugačni od tistih, katerim so iz krempljev iztrgali oblast. In da hvaležnosti svojim zahodnim pomagačem tudi niso imeli, niti je pokazali: gruzijski predsednik je celo zakuhal vojno, ki jo je potem na hitro izgubil. Še najboljši primer tega je Ukrajina, kjer je iznakaženi predsednik Viktor Juščenko že utonil v pozabo, lepotica, plinska princesa Julija Timošenko pa se je izkazala za preračunljivo političarko, ki ji ne gre zaupati na lepe oči. Celo tako je prišlo, da nikomur ni posebej mar, če je na predsedniških volitvah zmagal Viktor Janukovič, prav tisti kandidat vzhodne Ukrajine, ki so ga za časa oranžne revolucije označevali za vse, samo za politika, s katerim je mogoč dialog, ne.
S Kirgizijo je podobno. Tam se zapleta še z ameriškim in ruskim vojaškim oporiščem, saj je Kirgizija edina država, ki ima kar obe. Rusi so nekaj let nazaj z dvema milijardama ameriških zelencev podkupovali oblasti, da bi iz oporišča Manas izgnali Američane in to se je že skoraj zgodilo, a potem je prišlo do preobrata, gotovo po kakšnem ameriškem zelencu več iz Washingtona. Pomembno je namreč, kdo obvladuje Centralno Azijo.
Na dogodke v tej državi pa ne bi smeli gledati samo skozi boj med ZDA in Rusijo, saj bi s tem prevrat poenostavili na vplive tajnih služb obeh držav, mogoče celo Kitajske, ki se trudijo Kirgizijo pridobiti na svojo stran. Res je, da si vse tri države, sploh pa prvi dve, prizadevajo pridobiti nadzor nad celotno regijo, ne samo nad to državo, a prevrat je predvsem posledica notranjih razprtij in slabe vlade, kdo od zunaj pa bo na koncu največ pridobil, bo odvisno od tega, koliko bo pripravljen razvezati svoj mošnjiček. Prej kot neka globoka lojalnost ali želja po prijateljstvu z enimi ali drugimi, Američani ali Rusi, bo na delu (spet) želja v tekmovanju dveh velikih sil najti največ koristi zase. Prav zaradi tega je dogodke naivno razlagati le v okviru skoraj hladno vojnega nasprotovanja med Rusijo in ZDA.
Če se smem vrniti malo v naše kraje, bi nam takšno delovanje manjših držav na prepihu moralo biti dobro znano, saj je Titova Jugoslavija zelo dobro delovala v nekem vmesnem prostoru med obema blokoma in je zavoljo tega tudi bila na boljšem. Ko se je skregala s Stalinom, so na pomoč prihiteli Američan, po smrti velikega despota je na vrsto prišlo spet rusko orožje, zahodni krediti pa so kasneje kljub temu prihajali.