Vrnite nam fevdalizem!

Piše: Ana Jud, publicistka

Davki so blazno težka tema, ki je slovenski zarod nikakor ne razume. Številni Slovenci resda bolj malo kaj razumejo, na sploh, brez pretiravanja, pa čeprav mi je jasno, da mi bo zdaj spet marsikdo očital hudobijo ali zlobno obnašanje, ampak davki so pa vseeno tista tema, katere splošno razumevanje je med dragimi sodržavljani že skorajda misija nemogoče. Dobesedno. Kako naj si drugače razlagamo dejstvo, da je Slovenija po lestvici revije Forbes najbolj obdavčena država na svetu, a kruta realnost na planincah vseeno ne vzbudi resnega ogorčenja, predvsem pa dejanskega upora. No ja, malce se Slovenčki že predramijo, ko se pojavi superum finančnega ministrstva France Križanič in nerodno predlaga uvedbo davka na »nestarševstvo«; to bi bilo res preveč, a ne? V splošnem pa večina ljudi sploh ne ve, kako in kje jim država krade denar, dobesedno iz žepa. In pri tem resnično ni pomembno, kdo je na oblasti in v katero smer je oblast orientirana ideološko. Denar ne smrdi. Ne črn, ne rdeč, skratka – noben.  

Danes za primerjavo sicer ne bi omenjala prekrasnega Titovega socializma, v katerem nikoli ničesar ni zmanjkalo in se tudi Slovenci, kot varno zabubljeni v mehko vojvodinsko vato, niso sekirali niti zaradi tako neumnih reči kot so – davki! Dasiravno največjega med njimi še danes vsi, vsa država, plačujemo. Za nazaj. Za dolga leta in desetletja. A pustimo zmotne malenkosti naše novejše zgodovine, tokrat mi že nekaj dni hodi po glavi precej starejši občan Matija Gubec. Saj veste, puntar. Fajter. Borec za pravice malih ljudi. Ne Robin Hood, fikcija ali legenda, ampak tisti zgodovinski lik iz temnega fevdalizma, ki je pred stoletji skupaj z Ilijo Gregorićem vodil kmečki upor proti krutim plemičem, ki so se sadistično izživljali nad malimi ljudmi in jim pobirali desetino. No, Gubčeva uporniška usoda se je končala klavrno, grozno: rablji plemstva so ga zajeli in ga v Zagrebu javno mučili v inkvizicijskih manirah, ga kronali z ognjeno železno krono, na koncu, kot da vse muke skupaj ne bi bile dovolj, pa so ga še razčetverili. A kaj hočem povedati? Pomislite: takrat je šlo za desetino! Torej, kmet, ki je pridelal deset vreč jabolk, je moral desetino dati tedanji oblasti, torej grofom in Cerkvi. Če je pridelal pet vreč repe, je desetino spet moral oddati njim. Dobro, to so bili roparski časi, če sta si sadistični grof ali pogoltni škof zaželela več, so bili mali ljudje prisiljeni dati več. Toda – je dandanes stanje res tako zelo drugačno? Žal, niti ne. Dandanes te davkarija resda ne krona z ognjeno železno krono in nikogar še niso privlekli na glavni mestni trg in ga tam razčetverili, je pa vse skupaj malo bolj komplicirano, ker ne gre zgolj za jabolka in repo. Jabolka in repo se še da razumeti, komplicirane stopnje pa so že težje razumljive. In posledično imamo takšne davke kot jih pač imamo. Visoke. Po določenih standardih celo najvišje. V Sloveniji davkarija pobere skoraj polovico. Kar zaslužiš, jim moraš dati. In to še preden sploh uspeš pogledati svoj bančni račun. Še posebej nizkotno pa je dejstvo, da slovenska država z davki najhuje bremeni ravno srednji sloj in male podjetnike, med tem ko se tranzicijski zmazki elite, torej tajkuni na eni strani, in popolni reveži na drugi strani, ki jih socialna služba zafrkava celo tako, da jim – spet po tistih njihovih pametnih stopnjah – odmeri, recimo, po 2 evra socialne podpore na mesec, najvišji obdavčitvi izognejo precej lažje. Ubogi srednji sloj v Sloveniji tako dejansko vzdržuje ves sistem. Je to pravično? Nak. Je sploh pravično, da tebi jemljejo, da potem dajejo drugim? Ne!

Razumljivo je, da se davkariji ne moremo izogniti. Povsem pač ne. Živimo v monetarnem sistemu; blagovna izmenjava je prepovedana ravno zato, ker pogoltna država od nje ne more pobrati davka. OK, tukaj si lahko privoščim malo vizionarstva: iz Slovenije bi lahko naredili tax free državo, kajne? To bi se dalo. Če … Ja, spet če: če v Sloveniji zatohla miselnost ne bi uživala tolikšne podpore, in če bi slovenska diplomacija funkcionirala tako, kot bi morala funkcionirati. Na visoki ravni. Nad prvim sem že obupala in tudi na drugo se ne da vplivati: vedno se pojavi kakšna zagata, ovira, prepreka. Zato tako radi pojamrate (ja, vključno z mano): ah, itak se ne da ničesar spremeniti. Nekaj pa bi vseeno lahko naredili. Dalo bi se uvesti enotno davčno stopnjo, ki je v resnici edina pravična obdavčitev. Številni menijo, da gre v primeru enotne davčne stopnje za način obdavčenja, po katerem bi vsi zavezanci morali plačevati isti odstotek davkariji. Ni res. Enotna davčna stopnja pomeni, da bi vsi zavezanci morali plačevati enak odstotek glede na svoj prihodek. Torej, če bi bila enotna davčna stopnja 15 %, bi to pomenilo, da bi nekdo, ki na mesec zasluži 2.000 evrov, od tega plačal 15 %, nekdo, ki zasluži 500 evrov mesečno, pa bi od svojega prihodka plačal ravno tako 15 %. Skratka, večne trditve Dušana Semoliča, da bi bili zaradi enotne davčne stopnje revnejši še revnejši in bogatejši še bogatejši, niti najmanj ne držijo. Vsi bi plačevali enak odstotek glede na svoj prihodek. Tisti, ki zaslužijo manj, torej manj, tisti, ki zaslužijo več, torej več in če se že toliko zagovarja enakopravnost: ja, kdaj nam bodo dali davčno enakost?

Dokler tega ni, se vam lahko še tako spahuje po lažni enakosti, ki jo je menda »zagotavljal« socializem, a bolje ne bo. Konec koncev nam država lahko vrne tudi fevdalizem? Magari to, kot pa ropanje, v kakršnem živimo sedaj. Saj bi zaključila, da bi bilo prečudovito, če bi nam lahko podarili še kakšnega Gubca, ki bi se mu v časih nerazumne birokracije dalo boriti za pravičnost, a vem, da slovensko testo česa takšnega ni sposobno zamesiti …