Tito, zločinec stoletja

Piše: Ana Jud, publicistka

Včeraj mi je končno uspelo prebrati knjigo Tito, skrivnost stoletja, dokumentirano biografijo nekdanjega predsednika nekdanje Jugoslavije Josipa Broza Tita, ki jo je napisal srbski avtor, publicist Pero Simić. Zajetna knjiga je še ena – pravzaprav osma – v vrsti Simićevih knjig o idealiziranem tiranu in zločincu, ki si ga večina ljudi, sploh v Sloveniji, še dandanes razlaga popolnoma napačno. In še vedno idealizirano: Tito je bil dober, dal nam je svobodo, brez njega danes ne bi bilo slovenskega naroda … In tako dalje. V nedogled. Se opravičujem, ampak ne morem si pomagati: ah, pa kaj potem, če ne bi bilo slovenskega naroda? V tem ne vidim nobene škode. Ampak moja ironija ni poanta prebrane knjige. Čtivo priporočam, ker lepo in izčrpno opiše Titovo »službeno« ter tudi zasebno življenje, na podlagi ohranjene dokumentacije iz Stalinovega arhiva v Moskvi. Veliko se je ohranilo, veliko resnice, dolgo časa skrite in zakopane.

Ni kaj, Titov piar, njegovo vešče in zlovešče manipuliranje z mediji in javnostjo, je bilo neizmerno mogočno in celo danes se zdi, da je nekako večno. O Titovi vlogi pri bojevanju za »svobodo«, o njegovem pomenu za Slovence, se prepirajo politiki, zgodovinarji, publicisti, novinarji in navadni smrtniki, ki si za obračune najpogosteje izberejo kar internetne forume. Kako mogočno je Titovo ime še danes, in kako zelo je vpeto v mišljenje Slovencev, je najlepše videti ravno v tistih izlivih primitivizma. Kjer itak gre samo za čustva. Z dejstvi se množice ovčic, ki venomer potrebujejo nekakšnega pastirja, nikoli niso sposobne soočiti. Saj poznate tisti vic, zakaj levičarji tako potrebujejo lik Tita? Ker jim manjka Jezus Kristus … Ste morda vedeli, da je Tito dal začasno suspendirati in zapreti voditelja suverene OF slovenskega naroda Borisa Kidriča? Maja 1944 na Bazi 20. Paranoik iz Kumrovca ni obračunaval samo z okupatorskim nacifašizmom. Redno je pošiljal v smrt svoje partijske kolege. To je počel že pred 2. svetovno vojno, med vojno in po vojni, ko je v okrutno smrt na Goli otok pošiljal celo ljudi, ki so vojno preživeli v prvih vrstah partizanov, torej tiste ljudi, ki so se dejansko borili in naivno verjeli v NOB, ne da bi jim kdo povedal, da se vojna ne bije za svobodo, ampak za vzpon Titovih komunistov.

Čeprav knjiga razkrije številne podrobnosti iz življenja pohlepnega in oblastnega monstruma, pa zagotovo ne razkrije vseh skrivnosti iz življenja Tita. Delovanje gospoda, ki je rajo pahnil v dolga leta občega družbenega stagniranja, skromnega, da ne rečem ravno revnega, življenja, socialistične enakosti in vseh ostali laži s katerimi so nam komunistični propagandisti dolga leta prali glave, morda nikoli ne bo pojasnjeno do konca. Zato ne verjamem, da bo knjiga Tito, skrivnost stoletja, večini odprla oči. Ne verjamem, da bo malikovani mit o Titu med Slovenci hitro zbledel. A vsekakor je vsakršno čtivo, ki osvetljuje to nemarno zgodovinsko osebnost, več kot dobrodošlo. Konec koncev Titova politika ni onečastila le naše zgodovine! Še danes ima negativni vpliv na sodobno dogajanje: glede na to, da Titu, kot predsedniku naše nekdanje skupne države, moramo priznati tudi dogovarjanje med slovenskimi in hrvaškimi komunisti ob koncu vojne, s katerim je Slovenija izgubila južno obalo Piranskega zaliva, področje do reke Mirne, se temu šarmantnemu bleferju hkrati s tem lahko zahvalimo za kup problemov, ki jih imamo danes pri razmejitvi Jadranskega morja in postavitvi meje med Slovenijo in Hrvaško. Pa še bi lahko naštevali: Titova dediščina je izključno beda. In prav nič drugega.