Pise: Dajana Babič, blogerka in ustanoviteljica dajana.si
Saj ne, da ne bi že pred tremi leti ugotavljala to, kdar zdaj že vsak vrabec čivka, da je vseprisoten instant seks, ki se je iz interneta preselil na televizijo, v časopise, v naše poštne nabiralnike, v oglase v časopisih, ljudem telesnost zagnusil. Ali, kot pravi Crnkovič:
Obstaja primitiven tednik, ki je pred časom izšel z naslednjo naslovnico: glavna napoved čez fotografijo zaigranega koitusa in opazovalca, ki po razgaljenih telesih poliva pijačo, se je glasila “Šprical po joških” (naslov članka se sicer glasi “Sudanski šerif zalival pičke”); nad naslovom revije sta fotografiji ženske in moškega z naslovčkoma “Lufta si jo” in ”Lufta si ga” (in s puščicama, ki kažeta v mednožji); zraven scene s špricanjem je foto dekleta, ki jo moški nosi na ramenih, z napovednikom “Češplja pojahala žrebce”.
Saj ne, da ne bi bila klic vpijočega v puščavi proti slikam na 24ur.com, kjer se neprestano pojavljajo stvari, ki enostavno niso za otroke in najstnike, ki tja večinoma klikajo. Saj ne, da ne bi dala novinarja s Siola na Novinarsko častno razsodišče, ker je na blogu na Siolu delal reklamo za prostitucijo.
In potem sem enkrat v teh treh letih enostavno vse skupaj opustila. Če Slovenci hočejo imeti seks vsepovsod, pa naj ga imajo. Če hočejo imeti Kmetijo, ki jo gledajo v glavnem otroci, ob osmih zvečer, pa naj jo imajo.
Ampak, naj se za božjo voljo ne sprašujejo, zakaj so potem ti otroci tako nasilni, zakaj otrok tako govori! Včeraj sem že spet poslušala odlomčič iz Kmetije in zaslišala sem besede full, pizda… In… sem vprašala mamo, ki gleda to stvaritev z mojo še ne petnajstletno hčerko in jo vprašala: “A nisi ti rekla, da ne moreš slišati teh besed?”. Ni mi odgovorila…
Brala sem odmeve na Kmetijo in ponekod so se začeli spraševati, če je ta oddaja primerna za otroke. Ne, ta oddaja ni primerna za otroke. Mislim, da bi jo v vsaki državi dali pozno zvečer na spored. V vsaki normalni državi. A Slovenija pač ni normalna država. Slovenija je hlapčevska država, ki namenoma uničuje svoje otroke. Žalostno, a resnično! Slovenija servira otrokom vrednote, kot so… tam hodijo neki slavni ljudje – torej se mora otrok tudi boriti za to, da bo slaven. Tam ljudje govorijo pizda. Torej bo tudi otrok govoril pizda. Tam hodi en človek nag naokoli, nima dostojanstva in prosi vsako žensko za seks. Torej se bo vaš otrok tudi tako obnašal!
In kaj se bo zgodilo? Tisti, ki imamo otroke, zelo dobro vemo, kako peklensko so otroci pri nas razvajeni. Moji otroci hodijo v Ljubljani en kilometer in pol peš v šolo. Recimo, da je v tej šoli tisoč otrok. Zjutraj lahko preštejem na prste svojih rok otroke, ki gredo v šolo peš. Ljudje vozijo svoje otroke v šolo in obračajo na majhnem parkirišču pred šolo. Peljali bi jih z avtom, tudi če bi bilo samo petsto metrov do šole. Otroci doma nič ne delajo. Nič. Še svoje sobe ne pospravijo. Pridejo domov in sedejo pred računalnik ali pač pred televizijo. Razmišlja se o zakonu, ki bi prepovedal kaznovanje otrok. Madona, a ste bili že kdaj soočeni z današnjim najstnikom? Moja hči včeraj (bilo je okoli minus stopinj) ni hotela obleči jakne, ker je jakna premalo kul za v šolo. Šminkajo se že pri osmih letih. V šolo hodijo na pol nagi in v dekoltejih. Kaj naredijo učitelji? Nič, nimajo avtoritete. Tako kot moja mama, sploh ne odgovorijo. Kaj naredi država? Nič. Potuhne se. Dovoljuje pornografijo, vulgarizacijo jezika ob osmih zvečer. A pri nas je oblast ljudska?
In potem se ne sprašujte, kako vas bodo tretirali ti desetletni in mlajši otroci, ki gledajo Kmetijo.
Televizija hipnotizira. Tako kot govorijo na televiziji, tako otroci bodo otroci govorili tudi v resnici.


Dajana, za otroke, ki imajo zvečer še kaj prostega časa, je najprimernejše družinsko druženje ob pogovoru ali družabnih igrah, branje, poslušanje glasbe, itn. Televizija pa vsekakor ne.
Takšna, kakršno imamo, pretežni ni primerna več niti za odrasle. Aferaško in hujskaško prikazovanje in kvazi seciranje družbenih problemov, polovičarstvo pri pripravi vsebin in informacij, šarlatanstvo v službi novinarske svobode… vse to vsebuje le eno doslednost: služenje dosegu (branosti, poslušanosti ali gledanosti) vedno bolj pogosto pa tudi že vnaprej določeni resnici. Dejstvom, ki na tako osončeno obveščenost ljudstva vržejo kakšno senco, se ne piše dobro.
Vse spoštovanje redkim izjemam, za katere zgoraj navedeno ne velja.