Moj oči in… oči sta najboljša!

Piše: Dejan Kaloh

Turbulence okoli novega (še ne sprejetega) Družinskega zakonika se še niso povsem polegle in kot kaže, se še nekaj časa ne bodo. Še vedno potekajo ostri politični prepiri okoli predvidenih novitet v novi družinski legislaturi. Po novem zakoniku naj bi bile skupnosti istospolnih partnerjev povsem izenačene z drugimi oblikami družinskih skupnosti, zakonsko pa bo prepovedano tudi telesno kaznovanje otrok, to je deljenje zaušnic in šeškanje po zadnji plati. Daleč najbolj pa iz dosedanjega slovenskega družinskega miljeja štrli možnost posvojitve otrok istospolnih partnerjev. Vladajoča koalicija je pričakovano zavzela zelo svobodomiselno pozo, opozicija pa pričakovano kontrira tej odločbi.  

Pa gremo po vrsti: na načelni ravni ni nič narobe, če se bodo istospolni partnerji med seboj poročali in tako kronali svojo ljubezen. Vendarle živimo v koliko toliko svobodomiselni, svobodni in demokratični deželi. Naj se ženijo in naj se potem za zidovi imajo radi. To je njihova ustavna pravica. Načelo enakopravnosti in nediskriminatornosti bo tako poslej uveljaveljeno tudi v praksi. Prav tako gre pozdraviti določbo o prepovedi telesnega kaznovanja otrok. “Fockanje” je namreč do otroka ponižujoče in je vzgojno povsem neprimerno. Nikomur ni verjetno prijetno, če ga klofutajo, isto naj velja tudi za otroke. Verjamem, da si je vsak od nas kdaj v otroških letih zaslužil, da jih je dobil po zadnji plati, ki je v našem okolju bila nekako širše sprejemljiva kazen za “jezenje” staršev, a časi so poslej drugačni, bolj napredni, tudi v smislu človekovih pravic. Otroci so vendarle pomanjšana kopija odraslih in kot taki si vendarle zaslužijo vse spoštovanje in vsaj pravice do telesne integritete. Le kako bi sami pogledali, če bi vas šef v službi dal čez koleno. Dobro, tudi to se dandanes v Sloveniji dogaja via primer Perenič, ampak taki primeri so, hvala bogu, precej redki.

Manj liberalno stališče pa zavzemam pri posvojitvah otrok istospolnih partnerjev. Ste imeli v vaših otroških in najstniških letih kakšne sošolce in prijatelje, ki sta jih vzgajala dva očeta ali dve materi? Močno dvomim. O.K., časi so naprednejši, boste rekli. V redu, ampak slovensko okolje še vedno ostaja precej tradicionalno v kreiranju družine. Slovenski otroci imajo v 99% primerov očeta in mamo; to je za naše okolje normalno in družbeno sprejemljivo. Živimo namreč v Sloveniji, v Evropi, na planetu Zemlja. Obratno pa verjamem, da bi na planetu, recimo z imenom – Roza, bilo povsem nesprejemljivo, če bi moški in ženska hotela posvojiti otroka. Tako pač je. Gre enostavno za usodnost prostora in časa v katerem bivamo. Mogoče bo že čez 100 let drugače, kaj pa vem, ampak sedaj je tako. Prav tako se strinjam, da bi otrok morda bil v kakšni istospolni družinski skupnosti bolj srečen, zadovoljen in zdrav kot pa pri dveh zapitih ‘raznospolnih’ alkoholikih. Morda bi takšen otrok res rekel: “Moj oči in… oči sta najboljša!” Toda to so zgolj hipotetične domneve. V širšem družbenem in ožjem družinskem kontekstu pa se to zdi, ne bom rekel – da nenormalno (normalnost je namreč težko opredeljiva kategorija) – v vsakem primeru pa se to zdi – nenaravno.