Cristy o čudni človeški naravi

Piše: Cristy Nikolič, teve voditeljica

Končno (!) en lep pozdrav v moji pozitivni rubriki. Nekdo mi je rekel, da bom morala upravičiti moj izostanek pisanja pozitivnih nabojev. Torej… Ne boste verjeli, tudi meni se je zgodilo, da je moje skladišče ostalo prazno pozitivnih, hranljivih zalog. Ja, se pač zgodi. Junija sem izgubila mojo mami in se kar nekaj časa borila s tem. In še vedno se bom. A vseeno, sem se v času njenega ”odhoda domov” (raje recimo temu tako, saj se sliši veliko lepše kot beseda smrt) veliko naučila in osebnostno zrasla. Dan za dnem se vame vračajo pozitivni navdihi in nova spoznanja o življenju. O čem sem torej razmišljala?

O čudni človeški naravi. O vsemu. Egoizmu, komunikaciji, medsebojnih odnosih. O reku, da v nesreči spoznaš prijatelja. O tem, kako malo nam je mar za druge. V tem času sem doživela od ljudi veliko pozitivnega in malo manj pozitivnega. Veliko ljudi je ”pazilo” name, bilo pozornih, nekateri pa so na moje presenečenje odšli. Hudo mi je bilo. A veste kaj sem spoznala? Tisti, ki štejejo so še vedno tukaj. Ni jih odnesla reka užaljenosti, ker sem spet odpovedala kavo. Kaj sem se naučila?

Da je življenje lepo. Kratko. Da si ga kvarimo s toliko neumnostmi, da si misliti ne moremo. Koliko stvari nas vrže iz tira, a jutri se jih niti spomnili ne bomo. Seveda sem tudi jaz še vedno tista, ki se borim s tem in tudi moj dolg jezik se včasih stegne, ko ni treba, a se učim. In ko je učenec pripravljen, pride učitelj, pravijo. Jaz sem našla svoje učiteljice – knjige. Torej, kako bomo krotili to našo človeško – živalsko naravo, da bo svet čim lepši? Komunicirajmo z glavo. Ups, skoraj bi padla v lastno jamo. Zakaj? Glava je tista, zaradi katere načrtno prizadevamo ljudi, glava je tista, ki načrtuje, kuha zamere, glava je tisti del nas s katerim delamo drugim grde in slabe stvari. Veste kaj, glava ne bo dovolj, srce je tisto tapravo. Če komuniciramo s srcem, potem ne moremo zgrešiti. Ja, seveda, punce, verjamem, da bi njemu najraje odtrgale kak predel telesa, ker je spet zamudil, ker je pozabil na obletnico ali pa ”pozabil” telefon, da te je na smrt skrbelo kje je. In ja, seveda fantje, verjamem, da ti spara živce, ko ne razumeš zakaj te je že stokrat vprašala ali je debela, potem pa ne prenese odgovora in zakaj teži, da se ji premalo posvečaš, ko pa se tebi zdi, da se cel svet vrti le okoli nje. Moški in ženske smo  različni, to ni nobena raketna znanost. A kako lažje bi shajali, če bi se in eni in drugi kdaj malce ugriznili v jezik. Av, boli, vem, mene še najbolj, a verjemite, da je to recept za lažje življenje. Torej, ti, ko on zopet zamudi mu poskusi reči: ”Veš, ne želim biti ljubosumna, a vseeno bi mi veliko pomenilo, če bi se mi vsaj javil, da me ne bi skrbelo.” In ti, ko ona pravi, da se ji premalo posvečaš (namesto dretja naj ti da zraka, ker se dušiš) reci: ”Ljubica, se bom potrudil, ti  pa mi kar povej svoje ideje preživljanja skupnega časa, ki se jim bom skušal prilagoditi.” Morda pa celo deluje. Kako že? Lepa beseda lepo mesto najde? Sama sem zelo temperamentnega značaja (sosedje bi vam znali o tem kaj povedati, haha) in včasih mi namesto lepe besede pride v misli vse, kar je ostrega in lahko rani. Zakaj? Zakaj moramo vedno delovati po principu napad je najboljša obramba? Ker če dobro premislimo je dejstvo, da v takih primerih ni nikoli zmagovalca. Poskusimo. In če ne deluje lahko storite dvoje – ali mi napišete komentar, da naj svoje bedne nasvete prihranim zase ali pa se še enkrat pogledate v ogledalo in premislite o tem, da sta za ljubezen in spor vedno potrebna (najmanj) dva. Poznate zgodbo o ograji? Ko je deček po navodilih svojega očeta vedno, ko je nekoga prizadel in užalil zabil v ograjo en žebelj? Ko je bila ograja polna, mu je oče rekel, da naj vzame ven vse žeblje in dodal: ”Vidiš, žebljev ni več, a brazgotine ostanejo za vedno.”

Veste, ne glede na to kako mladi, stari, dobri, slavni, bogati, revni smo, vse nas čaka isti konec. Nikoli ne veš kdaj se boš zadnjič nekomu naslonil na ramo. Ga zadnjič objel. Mu zadnjič povedal, da ga imaš rad. Ubogi tisti, ki nekoga izgubijo, ter s seboj celo življenje nosijo bolečino, da mu niso povedali drugega kot kopico egositičnih besed, kaj vse ni naredil prav. Vsi smo ljudje in grešimo, napake naj se odpuščajo, zamere pozabijo. Ne bodimo več v tekmi ”kdo bo koga”, saj bomo le v ljubezni zmagali oboji.

Želim vam čim več osebnostne rasti in vem, da se vsi lahko razumemo in da smo sposobni dobre komunikacije. Iskati dobro. In za konec mislim, da mi ne boste zamerili, če vam zaupam, da sem vesela, da sem moji mami izkazala svojo ljubezen ter da ji še enkrat tudi tu zaželim: ”Mirno potovanje, naj te nosi sreča. Ne skrbi zame, saj me varuje tvoja ljubezen. Hvala za vse, kar si mi dala, še vedno si in boš -najboljša mama. Rada te imam.”