Maribor, kam pluješ?

Piše: Dejan Kaloh

Ko sem oni dan, sredi avgusta, prisopihal po klančini na Ruško cesto in se ozrl na veduto Maribora, se mi je pri srcu milo storilo, oko pa od pogleda zarosilo. Lent s svojo Dravo, dva vitka stolpa Frančiškanske cerkve, mogočni stolp Stolnice, strumni žarometi Ljudskega vrta, rdeče strehe mariborskih hiš (pod njimi pa eni izmed najbolj prijetnih, prijaznih in srčnih ljudi na svetu), vse na to ozadju »mariborskega Triglava«: Piramide, Mestnega vrha in Kalvarije. Le lučaj stran, za mojim hrbtom, pa kot speči velikan, ki brani svoje mesto, leži zeleno Pohorje. Rekel sem si: verjetno imamo najlepše mestu na tej zemeljski obli, hkrati pa eno izmed najbolj nesposobnih mestnih uprav v Sloveniji!

Porušena Pohorska vzpenjača, zanemarjen mestni park in sedaj že legendarno leseno skropucalo sredi Poljan, je še najmanj, kar se ne bi dalo popraviti in spraviti v red. Čeprav seveda vse to na simbolni ravni zrcali mesto, ki propada in se spreminja v malo večjo vas.      

Najbolj pa boli dejstvo, da je mesto brez vsakršne razvojne vizije, da mlada univerzitetna pamet beži v Ljubljano (ali pa čez mejo), da se ne pojavljajo nova delovna mesta, da ni in ni dotoka svežega kapitala v mesto, da se Maribor nikakor ne zna umestiti v širši evropski prostor kot zaželjena turistična destinacija, ki bi privabljala vse leto (in ne samo tri mesece v smučarski sezoni). To so pravi izzivi za drugo največje slovensko mesto. Vse drugo je samo brezplodna dnevna mestna politika in prodajanje megle. 

Kritika v retrospektivi ne leti samo na sedanjo mestno oblast, ampak tudi na vse prejšnje, ki so zaradi lastne nerazgledanosti, nesposobnosti ali pa svojih privatnih interesov (ali pa kar vsega skupaj), pozabili na širšo sliko mesta, pozabili na Mariborčane, pozabili na inovativnost, pozabili na svetovljanstvo. Še beseda ali dve o aktualnem mariborskem županu. Franc Kangler ni in ne more biti kriv za vse, kar se slabega zgodi mestu in njegovim prebivalcem. Osebno verjamem, da v njem bije plemenito srce, ki hoče Mariboru dobro. Je pa tipičen primer politika, ki se obda z nesposobnimi svetovalci (in jim tudi, kot kaže, dostikrat prisluhne); neverjetno bi namreč bilo, da bi toliko nespametnih »rešitev« in idej, izumila samo ena glava. To poslušanje vsakogar pa mu gre šteti v slabo.