Koliko je od praznika dela ostalo veselja in koliko od srčnosti ljudi srca?

Piše: Dejan Kaloh

Praznik dela slavi delavstvo skoraj po vsem svetu. Na predvečer 1. maja so tudi po Sloveniji zagoreli kresovi. In kot da bi tudi narava vedela za težke čase slovenskega življa, se je zjokala nad večino kresnih prizorišč. Včeraj se ni toliko plesalo in veselilo okoli toplega ognja, saj je marsikatera glava razmišljala, kaj bo dala naslednje jutro v lonec. Napovedi so grozeče: do konca leta naj bi ostalo brez dela 100.000 ljudi. Ogromno, več kot preveč. Brez dela, ni jela, so se po domače in ekspresivno izražali naši predniki. In ko je človek potisnjen ob zid, ne samo, da ni več vesel, da se ne raduje življenja, takrat ponavadi vleče ekstremne poteze. Gre na ulice, razbija, krade in uničuje. Frustracije pomešane z gonom po preživetju. Sam nima kaj dati v usta, peščica bogatašev pa ne ve (dobesedno) kaj delati z denarjem.

Včeraj je nek komentator na You Tube komentiral incident na paradi nizozemske kraljice, ko se je nekdo zapeljal v množico in do smrti povozil štiri ljudi: “Ni čudno, da se ljudem zmeša. Verjetno je izgubil službo, s tem družino in dostojanstvo, medtem, ko se ona vsa v diamantih in briljantih spakuje.” Ravno tega se je za bati. Da bo enkrat dovolj kritične mase brezpravnih in revnih, ki nimajo nič za zgubiti. Takrat ni vojske in policije, ki lahko takšen človeški valjar zaustavi. Politikom voda že močno teče v grlu, narodu še bolj. Upajmo v sposobnosti tistih, ki smo jih izvolili. Upajmo na najboljše.    

Še neko misel bi rad ob tem pridal. Za človeka in njegovo eksistenco je vitalnega pomena, da ima zaposlitev. Pa raje niti ne pomislim na to, da se delavstvo tudi s tem mizernim zaslužkom le s težavo prebija iz meseca v mesev. Zaenkrat je važno da dela, da je zaposlen, da ne izgubi službe. Za državo pa je še kako ekonomsko pomembno, da ima glavnina prebivalstva delo. Vsaj v istem razmahu, če ne še bolj, pa je ob vse večji brezposelnosti, tudi obča razčlovečenost na svojem višku. Je povezano to eno z drugim? Ni službe, ni prijazne besede? Vsekakor! V večjem planu pa se dozdeva, da je naša generacija priča koncu ene civilizacijske poti, kjer se umrle vse vrednote. Solidarnost, (relativna) enakost, bratstvo in ljubezen med ljudmi ter srčnost. Šle so z vetrom požrešnosti, napuha in kapitalistične zaslepljenosti.

Pot za varno in upajoče prihodnost človeštva je bolj ali manj ena: rekonstrukcija obstoječega globalnega sistema, kjer bo vsem omogočeno dostojno in dostojanstveno živeti, kjer se skoraj nihče več ne bo počutil zapostavljenega, in kjer bodo (predvsem) politiki morali ustvariti zavedanje, da je nek podsaharski črnec ravno tako tvoj globalni brat kot sosedov Joža. Alternative: nazaj v kameno dobo.