O slovenskih cestah v (pred)poletnem času in o vsem kar poletje potegne za sabo

Piše: Dejan Kaloh

Vsako leto pred poletjem se ponovi ista zgodba. Moj cestni groundhog day. Začne se seveda z velikonočnimi prazniki. Letos je bilo prav tipično: sonček že prijetno greje, v zraku se že čuti neka nova energija (kljub recesiji), promet na vse konce in kraje slovenske dežele pa je že precej povečan (smo pač tranzitna država), čeprav še nekako gre. Največ seveda proti sinjemu jadranskemu morju. V tem obdobju so si ljudje že povečini menjali obutev svojih pločevinkarjev, po cestah pa so zahrumele že prve motoristične kamikaze. Slednji si zaslužijo poseben odstavek.

Včeraj se jih je kar 9000 zgnetlo v Mirno peč na Gorenjskem, kjer so bili deležni tradicionalega blagoslova. Mislim, kaj je to za ena fora? Poseben blagoslov za motoriste. Potem pa naj še vsako leto priredijo blagoslov za delavce, nezaposlene, trpinčene in zlorabljene, penzijoniste in za vse podobne ogrožene vrste slovenskega življa. Ja, saj vsi vemo, da so motoristi najbolj ogroženi udeleženci v prometu in da jih je lani umrlo šestinštirideset. To mantro o “največji ogroženosti” motoristov nonstop gonijo ravno mediji, a pri tem niso najbolj eksaktni in konsistentni. Motoristi so bolje rečeno – najbolj izpostavljeni udelženci v prometu –  zaradi specifike svojega vozila (hitrost, nezaščitenost). Ogroženi pa so prav enako kot vsi drugi udeleženci v prometu: pešci, kolesarji, skuteristi in avtomobilisti. Cerkev je nekako za razumeti, da mora vsepovsod zraven postaviti svoj pisker (saj je verujočih vedno manj), a tamkajšnji župnik je bil precej realen: “Nikar se ne zanašajte na blagoslov.” Vem, da je med motoristi precej pametnih, zmernih, prometne predpise upoštevajočih voznikov, a ravno ta vikend sem videl (tudi) kamikaze, ki so po avtocesti navijale svoje floroscentno pisane motorje skoraj do konca. In ravno takšni mečejo slabo luč na celotno motoristično srenjo. Čeprav si sam ne bi nikoli kupil motorja; tisti vetrc v laseh je lahko zanemarljiv v primerjavi z vsemi drugimi “nevšečnostmi”, ki se ti lahko pripetijo na dveh kolesih.

Torej, gužva na cestah. Ja, stopenjavala se bo preko prvomajskih praznikov vse do viška poletne turistične sezone. Naša Obala je bila že sedaj ena velika nabita promenada. Ko sva se vračala iz Istre sva se hotela ustaviti v Portorožu na kavi. Vrel je od ljudi, glavna cesta razkopana, krik in vik iz vsakega lokala. V trenutku mi je bilo žal. Potem pa še slišim Vlačičevo idejo, da bo letos spet vzpostavil prakso obnovitvenega rogoviljenja sredi turistične sezone. Obnovitvena dela naj bi potekala skoraj po vsem avtocestnem križu: na primorskem, dolenjskem, gorenjskem in štajerskem cestnem kraku plus ljubljanski obroč. Argument prometnega ministra:  ‘”Obnovitvena dela na avtocestah in hitrih cestah so nujna za zagotovitev ustreznih prometno-tehničnih, predvsem pa varnostnih lastnosti avtocest.” Pa ta nujnost po defaultu nastane vedno v najbolj temperaturno peklenskih mesecih. Razumljivo je, da se v metru snega ne da nič delati, a pomlad in jesen se izkazujeta kot najbolj idealna meseca za obnovitvena dela na cestah. Za koledarski trojček junij-julij-avgust bi se moralo zakonsko prepovedati kakršnakoli obnovitvena dela, razen ekstremnih situacij in okoliščin (potresi, poplave). Vse druge “nujnosti” pa lahko počakajo do takrat, ko na cestah ne bo morja pločevine, visokih temperatur in živčnih voznikov za volanom. A tako kot vedno – bomo preživeli. Državljani so primorani prenesti pač vse.