“Slovensko pravosodje je katastrofa”. Pravnik Zupančič brez dlake na jeziku o neučinkovitosti le-tega!

Pravnik, filozof, pesnik, dr. Boštjan M. Zupančič je zadnjih trinajst let sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu. Pred tem je bil ustavni sodnik, profesor na Pravni fakulteti v Ljubljani in v ZDA. V pogovoru za Večer je komentiral aktualno dogajanje v slovenskem tožilstvu ter probleme našega pravosodja, ki se vse prepogosto začnejo že pri izobraževanju na pravni fakulteti. Intervju sta pripravila Večerovca Dragica Korade in Boris Jaušovec.

Glede primera Vaskrsić, kjer je sodnica na podlagi dolga v višini 124 evrov odobrila rubež celotne hiše, Zupančič meni: “Konkretnega primera seveda ne morem komentirati. Kar pa zadeva pojasnila te sodbe, bi vendarle rekel, da gre za bolezen vzhodnoevropskih pravnih sistemov: za neverjeten mehaničen pravni formalizem, kjer sodniki ne odločajo po zdravi pameti v kontekstu vsakega primera posebej, ampak mehanično vlečejo sklepe iz neke fiktivne enačbe. Skratka: sodnik mora imeti predvsem zdravo pamet in seveda pravno znanje. Nekdo, ki odloča mehanično, je slabši kot računalnik. To je sicer pravni formalizem, ki je značilen za vzhodnoevropske države.”

Po njegovem mnenju se velika večina težav slovenskega pravosodja začne že na pravni fakulteti: »Pri nas je vir problema pravna fakulteta.Vem za konkretne primere ljudi, ki so bili retardirani in so naredili pravno fakulteto, ker jih nihče ni vprašal, koliko je dva in dva. Potem so takrat na isti način prihajali skozi pravosodni izpit. Ne vem sicer, kaj se zdaj dogaja, ampak to je trajalo leta, desetletja. In rezultat je tukaj. … zato se dogajajo take norosti. To je možno samo v Sloveniji. … tu ne gre predvsem za vprašanje feminizacije sodstva. To je vprašanje vpisa v prvi letnik pravne fakultete. Profesor Bučar mi je rekel, da to niso sodniki, da so uradniki. Slabi uradniki, je dodal. Slovensko pravosodje je katastrofa.«

Lepih besed pa nima niti za slovenske tožilce: »Drugo vam bodo predstavili kriminalisti. Povedali vam bodo, da sproducirajo toliko in toliko zadev za pregon, jih pošljejo na tožilstvo, od tega pa se potem zgodi samo deset odstotkov stvari, čeprav bi se moralo sto odstotkov.
No, na tožilstvu pa so mi rekli, da je to, kar prihaja s pravne fakultete, popolnoma neuporabno. Če ta dva podatka povežete, vidite, da se na tožilstvu nekaj ne dogaja. In od tistih deset odstotkov, ki jih tožilstvo pošlje naprej, pride do končne točke samo deset odstotkov. … To je dokaz, da je sistem izgubil stik z realnostjo. Enkrat sem rekel prijatelju zdravniku, če bi vi tako zdravili, bi ljudje cepali kot muhe. Pa me pogleda, naredi psihiatrično pavzo, in reče: ljudje cepajo kot muhe. Kar je najbolj noro, je to, da pristojni ljudje sploh ne reagirajo, da vprašanj sploh ne vidijo. Imunski sistem države se ne odziva.«

Seveda pa neučinkovitost pravosodja na koncu najbolj prizadene ravno državljane, ki bi jim omenjeni sistem moral služiti, a jih velikokrat zgolj ovira. »V praksi to pomeni da nimate pravnega varstva, da se vam lahko zgodi karkoli, da vam plenijo posestva in da ste postali predmet fikcij. Če norci uporabljajo zakon, ne more biti nič dobrega. Isto se vam lahko zgodi v zdravstvu ali v kateremkoli drugem velikem sistemu, kjer vsak dan bolj delujejo prededipalci. Oni najbolj delujejo v velikih hierarhijah; dejansko so naredili pohod skozi institucije in jih razsuli. Govorim o moških, ki v razvoju sploh niso prišli do Ojdipovega kompleksa. O moških, ki so ostali mamini sinčki, ki od matere niso zanihali k očetu. To zgodbo spremljam že od študentskih let, ko sem naredil raziskavo o psihopatih. Takrat to ni nikogar zanimalo. Fantek se torej mora poistovetiti z očetom, priti z njim v konflikt, se pravi, da ga mor prerasti in začeti svoje življenje. Skozi ta konflikt se instalira morala, osnovi program o tem, kaj je prav in kaj ne. V kriminologiji se temu reče normativna integracija. Pri prededipalcih se pa to ne zgodi. Po moji teoriji so vmes udarili pesticidi, ki vplivajo na to, da se že v maternici maskulinizacija možganov zgodi samo delno. To deformacijo lahko opazujete na klinični ravni: od podkožnega maščevja do brade, ki ne raste, glas previsok … to so seveda zunanji znaki, ampak notranji so pomembnejši: pri takih moških se ne instalira morala, oni nimajo vesti. Delujejo brez mej, brez moralnih zadržkov. Arsitotel pravi v Nikomahovi etiki, da kakšne stvari zaradi moralnih pregrad človek pač ne more storiti. Človek!!! Za prededipalce pa pregrad ni. … Naslednji problem je, da prededipalcu sploh ne morate dopovedati, da ima problem. Prededipalci recimo ne vidijo sveta okoli sebe in jih ne gane dejstvo, da so izgubili stik z realnostjo. Prededipalsko stanje je parapsihotično stanje, v njem ni stoodstotnega občutka za to, kar je in kar ni, ljudje se vrtijo v neke, svojem zacilkanem scenariju in se za resničnost ne menijo.
To, da je Slovenija makro- in mikroekonomsko v izravbanem stanju, se jih ne dotakne. Res pa je, da imajo ti ljudje toliko svojih problemov z lastno istovetnostjo, da jim za zunanje probleme ne ostane veliko energije. V resnici so duševni bolniki. … Psihopat pa po navadi ne pride predaleč, ker je impulziven.«

Kaj reči ob teh smelih besedah pravnika Zupančiča? Ja, slovensko pravosodje je do sedaj res bilo katastrofalno. Precejkrat nestrokovno, nelogično, pristransko, počasno, neživljenjsko, mehansko.

Na področju tožilstva je denimo že zaznati neke premike v smeri boljšega in bolj učinkovitega dela. Tako je notranji minister Vinko Gorenak napovedal, da namerava 1. aprila vzpostaviti direktorat za tožilstvo in položaj državnega sekretarja za to področje, ki ga bo zasedel strokovnjak s področja pravosodja, ne pa politik. Mimogrede, predmetni direktorat naj bi po neuradnih informacijah prevzela Blanka Žgajnar, nekdanja vodja posebne skupine tožilcev za pregon organiziranega kriminala.

Boštjan M. Zupančič: “Če norci uporabljajo zakon, ne more biti nič dobrega.”

Foto: arhiv Demokracije