Milan Kučan – trgovec z orožjem!

Piše: Vinko Gorenak, poslanec SDS

Če omenim besedno zvezo “trgovina z orožjem” bo večina naših državljanov pomislila na Janeza Janšo in na domnevne velike vsote denarja, ki naj bi jih on osebno iz tega pridobil. To je pač rezultat popolnega sprenevedanja in večne teme, ki jo venomer ponavlja slovenska politična levica, ne glede na metamorfozno stanje, pa naj si gre za LDS, SD ali ZARES, PS  ali še kaj, kar prihaja. Velika verjetnost je, da bodo novonastale politične stranke to zgodbo ponavljale tudi v bodoče. Nič čudnega, da se tu in tam najde tudi kak lider stranke, ki sicer deklerativno sodi na desni politični pol, pa kljub temu omenja to zimzeleno melodijo, ki slovenski politični levici venomer pride prav.

Ni moj namen, da bi v tem prispevku dokazoval, to kar je bilo v sodnem sistemu že dokazano namreč, da Janez Janša s tako imenovano trgovino z orožjem ni imel nič. Pa vendarle za osvežitev spomina, zgolj nekaj stavkov. Temeljni in osnovni problem je seveda v času po 15 05. 1990, ko je nekdanja jugoslovanska vojska začela razoroževanje slovenske TO ob tihi asistenci Milana Kučana. V veliki meri ji je to tudi uspelo. Ostalo pa je dejstvo, da slovenska TO ni imela dovolj orožja, da bi učinkovito obvarovala osamosvojitvene procese.

Če celotno zgodbo popolnoma skrajšam, ne morem mimo sklepov razširjenega vodstva Slovenije spomladi 1991 (Kučan, Bučar, Petrle, Bavčar, Janša, Rupel), kjer so se dogovorili, da sta Janša in Bavčar zadolžena za to, da sprejmeta vse ukrepe za zaščito osamosvojitvenih procesov, in da se začne pomagati tako Hrvaški kot BiH. Dogovor je bil preklican 06. 01. 1993 v skoraj isti sestavi. Prav zaman je torej vsa ta leta kazati filmske posnetke kolon tovornjakov, ki so vozili orožje, prav zaman je torej danes kazati na denarne transakcije in še kaj, saj orožja prepotrebnega za osamosvojitev, pač ni bilo na prodaj na tržnici v Mostah. Vse kar je pomembno so evidence o vsem tem za Slovenijo in evidence o vseh teh stvareh za Hrvaško in BiH. Vse to so pregledali in proučevali v sodnem sistemuu in niso ugotolili nobenih nepravilnosti. Še največja laž pa je ta, da je vse to pod preprogo pometla Barbara Brezigar, ki tega primera sploh ni obravnavala. Tudi politiki so se s tem ukvarjali v Državnem zboru vse do leta 2008 in rezultat je bil popolnoma enak.

Zakaj torej Janez Janša še danes velja za dobičkarja iz trgovine z orožjem, ki ima v tujini naložene milijone, ki gradi kliniko v Avstraliji in še kaj. Zakaj kaj takega ne bi pripisovali Milanu Kučanu, ki je bil takrat med vsemi omenjenimi na najvišjem položaju, torej na položaju predsednika države. Odgovor je povsem preprost. Živimo v svetu virtualne in ne dejanske resničnosti. Ta svet oblikujejo mediji, ki so seveda povsem levo politično usmerjeni, ta svet večino časa po osamosvojitvi Slovenije oblikujejo stranke politične levice, ki so v takih ali drugačnih oblikah metamorfoze večinsko na oblasti vse od leta 1990.

Toda pozor. V nadaljevanju objavljam nekatere dokumente, ki sem jih pokazal že v Državnem zboru leta 2010, zdi pa se mi da so bili spregledani. Gre za tri strani dokumentov, ki si jih pazljivo preberite.

Gre torej za dokumente, ki jih je 26. 06. 1992 takratni predsednih BiH Alija Izetbegovič poslal Milanu Kučanu. V njih mu sporoča, da BiH potrebuje take in take količine oročja (glej seznam) in da bodo vse to plačali z gotovino.  Kar v teh dokumentih ni točno je to, da Janez Janša, kot obrambni minister ni sprejel Hasana Čengiča, ker ta ni bil uradna kontaktna oseba za BiH ampak so njegovi sodelavci sprejeli uradnega predstavnika BIH za te zadeve.

Če te in druge dokumente res pazljivo preberete, lahko mirne duše rečete ali zapišete, da je Milan Kučan trgovec z orožjem, da je trgovec s smrtjo in še kaj. Še več Milan Kučan sodi pred sodišče, tudi to bi lahko zagovarjali. Toda temu ni čisto tako. Uradni organi države Slovenije so se odločili, kot so se odločili in prav je tako, da so se tako odločili. Države pač ni mogoče ubraniti s krompirjem, fižolom ali paradižniki, temveč le z orožjem. To se je tudi zgodilo.

Vse kar je v tistem zgodovinskem času pomembno, je to da smo dobili in obvarovali samostojno Slovenijo. Da pa Janez Janša ni dal v svoj žep niti tolarja ali nemške marke, je potrdil sodni sistem, osebno pa so mi to potrdili vsi trije najpomembnejši policijski preiskovalci trgovine z orožjem.

Zakaj torej Janez Janša v našem virtualnem svetu medijskega poročanja velja za trgovca z orožjem in dobičkarja in zakaj ta ista oznaka na osnovi dokumentov, ki jih objavljam ne velja za Milana Kučana? Odgovor je relativno preprost. Slovenska politična levica, ki obvladuje tako pravosodje kot medije, ustvarja virtualno resničnost, ki nima nič skupnega z dejansko resničnostjo. Edina njena resna ovira, je Janez Janša in SDS. Za njegov odhod iz političnega prizorišča so v preteklih dvajsetih letih naredili vse in še več Te dni so ga poslali celo v zapor, zavedajoč se, da kazivega dejanja, ki mu je bilo očitano nikoli ni storil. Ima pa slovenska politična levica še en problem. Bolj kot se skušajo Janeza Janše znebiti, močnejši politično je. Upam da bo tako tudi po volitvah 13. 07. 2014.