Konec vseh obravnav o odškodninah težkih tovornjakov

Najbolj množična odškodninska pravda v Sloveniji, gre za več kot 2300 tožnikov, se je začela julija 2006, ko so bili vloženi prvi odškodninski zahtevki in tožbe. Jeseni 2007 so bile prve sodbe na okrajnem sodišču v Gornji Radgoni, spomladi 2008 prve sodbe višjega sodišča v Mariboru, marca 2009 pa prve sodbe vrhovnega sodišča v Ljubljani.

Maja 2009 je takratni pravosodni minister Aleš Zalar napovedal pospešeno izplačevanje odškodnin v višini 14 milijonov evrov približno 2100 oškodovancev in jim tudi ponudil možnost poravnave, oktobra 2009 so bile izplačane prve odškodnine, jeseni 2011 pa je bilo končano izvedensko mnenje o hrupu tovornjakov za celotno relacijo. Sodišča so nato spet razpisala obravnave.

Državno pravobranilstvo, ki v pravdah zastopa državo, je odškodninske zahtevke prebivalcev ob cesti G1-3 (Dolga vas-Spodnja Ščavnica-Lenart-Maribor) prejelo na zunanjih oddelkih v Murski Soboti in Mariboru.

Prvemu so sodišča vročila tožbe 2.232 tožnikov, ki so zahtevali odškodnino v skupni višini 14,1 milijona evrov, odprtih pa je še 16 zadev. Na prvi stopnji deset, na višjem sodišču štiri, pred vrhovnim pa dve.

V Mariboru poleg odškodninskih zahtevkov ob cesti G1-3 obravnavajo tudi odškodninske zahtevke zaradi imisij tovornega prometa ob cesti G1-1 (Miklavž na Dravskem polju-Hajdina), vendar podatkov ne vodijo ločeno. Do 7. oktobra so končali 185 pravdnih zadev, odprtih jih je še 92, njihova skupna zahtevana vrednost pa je 3,3 milijona evrov.

Kot pojasnjujejo na Direkciji Republike Slovenije za ceste, ki je tožena stranka, letos niso imeli dovolj sredstev za poplačilo vseh pravnomočnih sodnih odločb, zato so marca prek ministrstva za infrastrukturo in prostor na ministrstvo za finance podali predlog za dodelitev sredstev iz tekoče proračunske rezerve za poplačilo vseh dospelih terjatev, predvsem z naslova že realiziranih izvršb, tako kot v preteklih letih. Vlada o predlogu ni odločila.

Seznanjeni so, da ministrstvo za infrastrukturo in prostor pripravlja ponoven predlog oziroma gradivo za vlado za razporeditev pravic iz tekoče proračunske rezerve. “Direkcija je bila v teh postopkih določena le kot organ, ki finančno realizira odločbe sodišč, tako bo nadaljevala z izplačili odškodnin takoj, ko bodo zagotovljena sredstva,” še pravijo.

So pa prepričani, “da bi navedene odškodnine morala plačati Družba za avtoceste v Republiki Sloveniji (Dars), ki je v 90. letih namerno povzročila zamudo pri gradnji pomurske avtoceste in jo časovno popeljala v termin, ki je zajemal vstop Slovenije v EU in uvedbo cestninskega sistema za tovornjake v Avstriji, s tem pa so nastale glavne vzročne povezave, ki so povzročile tožbena stanja prebivalcev ob glavni cesti G1-3”. Enako po njihovih navedbah velja tudi za odsek avtoceste Slivnica-Draženci in tožbe prebivalcev ob glavni cesti G1-1.

Na direkciji še pojasnjujejo, da so ves čas opozarjali tako resorno ministrstvo, ministrstvo za finance in ministrstvo za pravosodje, da odločitev o pristopu k reševanju teh množičnih zahtevkov presega njena zakonska pooblastila ter da gre pri odločitvi o pristopu k reševanju tovrstnih odškodnin v prvi vrsti predvsem za politično vprašanje. Odločitev, da se sprožijo ustrezni postopki proti Darsu, pa ni bila nikoli sprejeta.

Največ oškodovancev so v pravdi zagovarjali odvetniki Silvo Belec iz Murske Sobote, Janez Kaučič iz Gornje Radgone in Igor Vinčec iz Lendave. V zapleteni pravdi so oškodovanci dokazovali, da ima vsak pravico do zdravega življenjskega okolja, temelj zahtevka pa je po po prepričanju tožečih strank podan že zaradi objektivne odgovornosti tožene stranke, ki je dala soglasje oziroma dovoljenje, da po glavni cesti od Maribora do meje z Madžarsko poteka čezmerni javni tovorni promet.

Odvetnik Belec je novembra lani dosegel, da so državi oziroma direkciji za ceste, ki je tožena stranka, s transakcijskega računa zarubili denar za izplačilo odškodnin.

Postopek se je zapletal tudi zato, ker so zadeve obravnavala različna sodišča, ministrstva pa so odgovornost prelagala eno na drugo, zaradi pomanjkanja denarja pa oškodovanci niso dobivali odškodnin.

V odvetniških pisarnah opozarjajo, da država še vedno ne spoštuje pravnomočnih in izvršljivih sodb, zato so bili prisiljeni vlagati izvršbe. Še vedno pa je nekaj oškodovancev, ki se za izvršbe niso odločili in upajo, da jim bo država odškodnine, ki jim pripadajo po sodbah, plačala prostovoljno.

Za marsikoga nerazumljivo pa ostaja, da ob smrti tožnikov – takih naj bi bilo več kot deset – odškodnine svojci ne dedujejo, dedujejo pa njihove pravdne stroške.(sta)
 (fotografija je simbolična)