9. Grossmannov festival se končuje, italijanski igralec Franco Nero letošnja zvezda festivala

“Med nami imamo živo legendo ne le evropskega, ampak svetovnega filma,” je med drugim dejal britanski filmski kritik Phillip Bergson, ki je skupaj s hrvaškim piscem, filmskim kritikom in novinarjem Velimirjem Grgićem vodil pogovor z Nerom.

Ta je svojo prvo vlogo, kot je povedal, odigral pri devetih letih v šolski predstavi, zasluge za kasnejšo zelo uspešno filmsko in gledališko kariero pa je pripisal svojim življenjskim izkušnjam. “Sam izhajam iz revščine in za vse sem se moral vedno boriti,” je dejal italijanski igralec, ki je od leta 2006 “neformalno” poročen z britansko igralko Vanesso Redgrave.

Prav britanske igralce Nero najbolj ceni. Imajo dobro izobrazbo, združujejo izkušnje gledališča in filma in trdo delajo, jih je med drugim opisal italijanski igralec, ki je sam svetovno slavo požel z glavno vlogo v legendarnem vesternu režiserja Sergia Corbuccija Django (1966). Prav slednjega so si obiskovalci Grossmannovega festival fantastičnega filma in vina, ki se danes zaključuje, lahko tudi ogledali na ljutomerskem Glavnem trgu po javnem pogovoru z Nerom.

Franco Nero, rojen leta 1941, je v svoji karieri odigral več kot 150 filmskih vlog in, kot je povedal navdušenemu občinstvu, je igral v vseh možnih filmskih zvrsteh, od vesternov, političnih dram, policijskih filmov do komedij, zaradi česar ga opisujejo tudi kot moža tisočerih obrazov.

Sam je k temu dodal še, da je igral tudi like več različnih narodnosti, pri svojem delu pa da se je vseskozi zelo zabaval. To je bilo razbrati tudi iz številnih anekdot, ki jih je delil z občinstvom v prleškem mestu, kjer je izrazil naklonjenost majhnim filmskim festivalom, kot je Grossmannov.

Med drugim je ob vprašanjih iz občinstva povedal tudi, da je v času snemanja filma Bitka na Neretvi (1969) spoznal Tita, ki ga je kasneje vabil na Brione, ponj pošiljal zasebna letala in ga zasuval z različnimi darili, saj je bil njegov veliki oboževalec. Lepe spomine ima tudi na snemanje filma Banović Strahinja (1981) hrvaškega režiserja Vatroslava Mimice, za katerega mu je žal, da ne snema več.

Opisal je sodelovanje z režiserjem Quentinom Tarantinom, ki je kot poklon Neru posnel film Django brez okovov (2012), saj naj bi Nero usodno zaznamoval njegovo kariero. Ni pa Nero želel izpostaviti svojega najboljšega filma ali lika, saj, kot je dejal, ima vse enako rad.

Nero nerad gleda svoje filme, saj ima ob tem vedno občutek, da bi lahko odigral bolje, je odkritosrčno priznal Nero, ki je bil poleg režiserja Enza G. Castellarija osrednji gost letošnjega festivala v Ljutomeru, ki obema podeljuje nagrado za življenjsko delo.

Kot je navedeno na spletnih straneh festivala, je Franco Nero poleg ikoničnih vlog naslovnih junakov v vesternih Django in Keoma, sira Lancelota v musicalu Camelot, Horacija v drami Tristana, negativca v akcijski uspešnici Umri pokončno 2 gledalcem na področju nekdanje Jugoslavije v spominu ostal po vlogah v filmih Bitka na Neretvi in Banović Strahinja.

Nero je poleg Castellarija sodeloval tudi z režiserji, kot so John Houston, Luis Bunuel, Claude Chabrol, Rainer Werner Fassbinder, Franco Zeffirelli, Damiano Damiani, Lucio Fulci, Elio Petri, Sergio Corbucci, Menahem Golan, Pupi Avati in Sergej Bondarčuk. Veliko je delal tudi v gledališču in na televiziji, preizkusil se je tudi v vlogi producenta in režiserja. (sta)

Franco Nero