Drugorazredne teme

Piše: Kristijan Ploj, profesor

Po cirkusu, ki ga je povzročil referendum o arbitražnem sporazumu s sosednjo Republiko Hrvaško (AS), so se oglasili ugledni predstavniki  vladajoče opcije in izrazili svoje navdušenje nad trezno odločitvijo Slovencev in potrditvijo AS, kjer je bil le-ta prikazan kot odločilen dejavnik rešitve mejnega vprašanja in med številnimi pomirjevalnimi izjavami povedali tudi nekaj dejstev, ki lahko zopet skrbijo posameznika, ki se boji, da AS vendarle ni tako ugoden, kot ga je predstavljal Pahor in da je Slovenija v zameno za kilav sporazum popolnoma kapitulirala pred zahtevami (vsaj) sosednje države.

Še prej bi rad razložil, zakaj se mi je zdel referendum povsem nepotreben in zakaj se mi zdi ta AS slab način reševanja mejnega vprašanja.

Prvi razlog, ki govori proti, je sama tema – določitev meje po mednarodnem pravu. Kot smo lahko videli, si niti sama stroka ni enotna, kaj pomeni katero določilo mednarodnega prava, ki se tiče morskih mej, da o samih kolobocijah v zvezi z besednimi zvezami in ločili v samem sporazumu niti ne izgubljamo besed – mene so naučili vsaj to, da očitno stik ne pomeni nujno enako kot teritorialni stik. In potem vladajoči pričakujejo, da se bodo navadni državljani, ki imajo v sedanjih časih predvsem skrbi, kako preživeti v vedno dražji in obdavčeni državi (da, Pahor je takoj po referendumu požegnal obilno podražitev električen energije), kak teden ali dva ukvarjali s knjigami mednarodnega prava in vsemi precedenčnimi primeri odločitev mednarodnih arbitraž, da bi ugotovili, kdo je v AS na boljšem.

Drugi razlog proti je bil predvsem sumljivo zadovoljstvo velike večine hrvaške politike in stroke s samim AS (dobro, seveda je bilo nekaj skrajnežev, ki bi v banski uniformi jahali do Šentilja in Trsta s prepričanjem, da je to od nekdaj Hrvaška in niso bili zadovoljni z AS). Glede na to, da so doslej vsak, še tako zanje ugoden sporazum raztrgali v najkrajšem možnem času, je sedanjo zadovoljstvo in tišina hrvaške politike in stroke glede AS bolj kot pomirjevalno delovalo precej nelagodno za slovenskega volivca.

 Tretji razlog proti je sam način, na katerega smo prišli do sporazuma. Ponavadi se do vprašanja, ki je nacionalnega, državnega oz. usodnega pomena, nujno treba opredeliti z najširšim političnim, strokovnim in javnim soglasjem. Pahor tega seveda ni storil, še več, sporazum so sprejemali in preučevali v ozki, predvsem politični skupini njegovih sodelavcev. To je za tako usodna vprašanja, kot je vprašanje določitve državne meje, povsem neprimerno oz. nedopustno.

Še več dvomov se pojavi kmalu po referendumu – najprej se zopet odpre vprašanje LB in dolga varčevalcev, še kasneje pa sledijo vsaj zame zaskrbljujoče izjave slovenskih zagovornikov AS. Tako je npr. Brglez izjavil, da bo Slovenija začela pripravljati skupino za pripravo argumentov za AS – kar je malce čudno – in pa pozno, saj je očitno predmet spora v AS že opredeljen (meja – kopenska in morska), po drugi strani pa naj bi Slovenija svoji ratifikacijski noti o AS priložila svojo enostransko izjavo, ki bi izničila hrvaško enostransko izjavo, ki baje (prosto po zagovornikih AS) itak nima nobene vloge. Če je res nima, zakaj mora potem Slovenija prilagati svojo izjavo? In zakaj bi bilo (zopet po Brglezovo) zahtevanje ničnosti hrvaške izjave pretiran odziv?

Na koncu se seveda oglasi še predsednik države, ki govori o pripravljanju memorandumov (o čem le, saj je ja v AS vse zapisano?), o nujnosti posvetovanja s mednarodnimi strokovnjaki (ali ne bi bilo pametneje, da bi se z mednarodnimi strokovnjaki posvetovali pred sprejetjem AS?), o upoštevanju slovenske zakonodaje (baje vanjo spada tudi odločitve US – ali ne?), o določitvi arbitra (pri katerem pa se, presenetljivo, predsedniku države nikamor ne mudi – verjetno zato, ker ima Pahor drugega favorita kot dvojec LDS – Zares), za krono vseh cvetk pa sledi izjava, da relevantni mednarodno pravni strokovnjaki niso bili razdeljeni – in tako lepo diskreditira in strokovnjake in volivce, ki so glasovali proti, kot nerelevantne. Verjetno smo tisti, ki smo se na podlagi slišanih argumetov odločili proti, pač drugorazredni državljani, čeprav smo ravnali v skladu z znanim pravniškim načelom – če obstaja dvom, se vedno odločimo v prid obtoženega. In žal pušča AS vse preveč dvomov, da bi ga lahko imel za dobrega, kaj šele za sprejemljivega za Slovenijo.