Andrej Vizjak: Demonstracije so opozorilo, pot k rešitvi je pogovor
Minister za delo, družino in socialne zadeve Andrej Vizjak je ob koncu demonstracij proti vladnim varčevalnim ukrepom v središču Ljubljane za STA dejal, da demonstracije jemljejo kot opozorilo, kot stališča zlasti sindikatov v zvezi z dogajanjem v Sloveniji in drugje. A demonstracije niso pot k rešitvi, pot k rešitvi sta pogovor in dogovor, pravi.
Vizjak je v izjavi za STA dejal, da je jutri nov dan in da je treba nadaljevati z reševanjem problemov v državi, demonstracije pa za to niso dovolj.
“Ne glede na te demonstracije prisegam na socialni dialog,” je poudaril Vizjak. Zatrdil je, da bo glede ključnih dveh reform, ki sta v teku, pokojninske reforme in reforme trga dela, dialog še naprej vodil “v maksimalni možni meri iskanja dogovora in soglasja”.
Na tudi danes izrečene očitke, da je vlada v DZ pošiljala s sindikati in civilno družbo neusklajene predloge zakonov, Vizjak odgovarja, da ne verjame, da je vlada sprejemala kakršne koli odločitve brez poskusa dogovora. “Poskus dogovora pa seveda še ni dogovor,” pravi minister. Ob tem poudarja, da je vlada odgovorna za ukrepe in da ne more prevzeti odgovornosti, če so ukrepi blokirani oziroma če ni soglasja. “Če ni soglasja, je vlada seveda poklicana, to je njena naloga, da ukrepa ne glede na soglasje,” pravi Vizjak.
Po njegovih besedah je sicer ključno, da se išče soglasje. Ob tem je spomnil na zakon za uravnoteženje javnih financ, ki so ga uskladili s socialnimi partnerji in na podlagi katerega so nato sprejeli tudi rebalans proračuna ter pomembno zmanjšali primanjkljaj. V proračunih za prihodnji dve leti pa se končuje z varčevanjem in se zelo jasno nakazuje tudi na nove investicije in razvojne programe, poudarja minister.
Kot pravi, je treba kombinirati politiko obvladovanja odhodkov oziroma racionalnejše obnašanje države ter politiko razvoja in investicij. Trenutno je to po njegovih besedah v Sloveniji za razliko od nekaterih drugih težav še mogoče.
V središču Ljubljane so danes potekale demonstracije, ki so jih organizirale tri sindikalne centrale, upokojenci in študenti. Govorci na demonstracijah so si bili enotni – zavračajo varčevalne ukrepe, ki poslabšujejo kakovost življenja prebivalstva, od vlade in politike pa zahtevajo, naj ne ruši socialne države. Po navedbah organizatorjev se je demonstracij udeležilo okoli 30.000 ljudi. (sta)
Senzacija ZSSS je zmagala. NJENA LIDERJA bŠTRUKELJ IN SEMULIĆ STA OBDRŽALA SVOJE STOLČKE IN POLOŽAJE V DRUŽBI NJUNA PLAČA Z SEJNINAMI PRESEGA PLAČO PREDSEDNIKA DRŽAVE. BRAVO IMELA STA IZREDEN GOVOR, KATEREMU SO MNOŽICE PLOSKALE IN BILE NAVDUŠENE. SPRAŠUJEM ČLANSTVO KAJ STE VI OBDRŽALI ALI PRIDOBILI RAZEN PLAČILA ČLANARINE. B,ORILI IN POTRDILI STE NJUNO NASTOPAŠTVO ZA PRAZEN NIČ.
Takozvani sindikati v Sloveniji so farsa, njihovi Führerji pa so to dobesedno: Mafijski strici z ogromnimi dohodki, ki živijo od zavajanja uboge raje.
Dejstvo je, da ni nič več tako, kot je bilo. Nikjer! Tudi v organizirani Nemčiji ne. To si morajo ljudje držati pred očmi. Vse drugo, kar zavajajo sindikalne barabe, je še večji potop slovenske ladje.
Sindikalisti zaslužijo edino vislice, ne pa denarja.