Kolumnist Kovač “celostno” obrazložil, zakaj Türk ni dober predsednik

Kolumnist Financ Stanislav Kovač je spisal prispevek, v katerem argumentirano navaja zakaj s predsednikom Danilom Türkom ni prihodosti in zakaj je aktualen predsednik – slab predsednik. Na tem mestu Kovačevo kolumno objavljamo v celoti. 

“Predsednik Türk je 12. oktobra v ljubljanskih Križankah začel predvolilno kampanjo, kjer je svoj mandat označil za dober. Poudaril je tudi, da je s svojimi dejanji pokazal, kaj pomeni solidarnost, in da ga ni ničesar sram, kar je počel kot predsednik države.

In kaj je vse počel Türk med petletnim predsedovanjem, da je nanj tako ponosen, čeprav bi se marsičesa moral še kako sramovati?

Türkova prva odmevnejša akcija po volilni zmagi 2007 je bila udeležba na protestnem shodu proti Janševi vladi, ko je v času debelih krav protestiral proti razmeram na trgu dela, čeprav smo imeli tedaj rekordno nizko brezposelnost s samo 68 tisoč brezposelnimi (glej graf Brezposelnost v Sloveniji).

Po izbruhu krize leta 2008 in nastopu suhih krav se je v Sloveniji skokovito zvišala brezposelnost, vendar Türku na lepem ni bilo več mar za solidarnost in delavce, ki so množično izgubljali delo. Še več, junija 2010, ko je bilo brezposelnih že 98 tisoč, torej kar 30 tisoč več kot novembra 2007, je v intervjuju za Večer medije napadel zaradi pisanja o brezposelnosti: »To, da se govori, da se brezposelnost povečuje, ko se že nekaj mesecev zmanjšuje, gotovo ni dobro« (Večer, 26. junija 2010).

Čeprav je Türk pred volitvami 2007 obljubljal, da bo predsednik vseh državljanov, je že na začetku svojega predsedovanja pokazal, da je zanj vse odvisno le od tega, kdo je na oblasti: ob rekordno nizkem številu 68 tisoč brezposelnih pod Janšo je protestiral z dvignjenimi rokami, po zamenjavi vlade ob 98 tisoč brezposelnih je nenadoma nehal protestirati in od medijev zahteval, da pojejo hvalnice mnogo višji brezposelnosti.

Podatki iz grafa o gibanju zaposlenosti v gospodarstvu in javnem sektorju kažejo, da se je po izbruhu krize jeseni 2008 število zaposlenih v gospodarstvu zmanjšalo kar za 80 tisoč (s 588 na 508 tisoč), medtem ko se je v javnem sektorju povečalo za 10 tisoč, in sicer s 155 na 165 tisoč. Podatki iz grafa več kot jasno povedo, da je v času Pahorjeve vlade na desettisoče novih brezposelnih izgubilo delo v gospodarstvu in da so zaposleni v gospodarstvu tisti del družbe, ki nosijo breme krize .

Ko je letos spomladi Janševa vlada poskušala porazdeliti del bremena krize tudi na javni sektor, ki ga kriza sploh ni prizadela, je Türk znova nesolidarno obrnil hrbet delavcem v gospodarstvu. Z vsemi štirimi se je silovito bojeval proti varčevanju v javnem sektorju ter s tem seveda branil tudi svojo visoko plačo in proračun svojega urada, ki mu je omogočal življenje na veliki nogi. Predsednik se je vozil iz Ljubljane v Maribor na gledališke predstave kar s sedmimi limuzinami, njegov urad je nesramno razmetaval denar za drage letalske vozovnice, uslužbenci urada pa so nekaznovano kupovali spodnje perilo na račun davkoplačevalskega denarja. In to v času, ko je državo zajela huda kriza, gospodarstvo je krvavelo, brezposelnost naraščala, socialna stiska navadnih ljudi pa je bila iz dneva v dan vse večja. Potem ima predsednik še obraz, da nam pridiga o solidarnosti in socialni pravičnosti!

Čeprav je slovenski javni sektor v resnici veliki zmagovalec krize, zaposleni v javnem sektorju pa pravi plačni bogataši, je Türk varčevalne ukrepe v javnem sektorju označil kar za »spuščanje krvi« (Studio City, 23. aprila 2012). Skupaj z armado drugih nasprotnikov varčevanja v javnem sektorju – od Štrukljevih sindikatov do mencingerjanskih ekonomistov – med državljani že mesece seje strah, negotovost, pesimizem in nezaupanje, ko varčevanje prikazuje kot nacionalno katastrofo. Kaj pa lahko bolj prestraši državljane kot predsednikovo enačenje varčevanja s »spuščanjem krvi«!

Podatki iz grafa o gospodarski klimi, ki merijo upad zaupanja porabnikov in gospodarstva, več kot jasno kažejo na negativne posledice ustrahovanja prebivalstva s »spuščanjem krvi« in množičnega širjenja pesimizma zaradi varčevanja v javnem sektorju. Od spomladi je močno upadlo zaupanje prebivalstva in gospodarstva, kar negativno vpliva na zasebno porabo in še slabše razmere v gospodarstvu, to pa zopet najbolj udari zaposlene v gospodarstvu (glej graf Gospodarska klima).

Türkov petletni mandat sta označili njegova neizprosnost do političnih nasprotnikov in hkrati popolna prizanesljivost do političnih podpornikov. Najočitnejša primera sta Türkova neskončna obramba in hvaljenje Zorana Jankovića. Najbolj sporna je Türkova hvala zavožene investicije v tone in tone betona v Stožicah, ki jo je sindikat gradbenih delavcev označil »za spomenik poteptanih temeljnih človekovih pravic ljudi, ki so ga gradili dan in noč, v mrazu in snegu za človeka nedostojno plačilo«.

Predsednikovo navduševanje nad Stožicami je šokantno še zlasti zaradi Jankovićevega samorazkritja o lobiranju pri vodstvu NLB za kreditiranje Grepa, do katerega ima NLB danes slabe terjatve. Če bi bil Türk res predsednik vseh državljanov, kot je obljubljal pred volitvami 2007, in bi imel za vse enaka merila, potem bi moral Jankovićevo ravnanje ostro obsoditi. Predsednik se spotakne ob vsako afero svojih političnih nasprotnikov, le ob neštetih Jankovićevih aferah molči kot grob. In potem se nam še upa lagati v obraz, da bo tudi v drugo predsednik vseh državljanov!

Türkovo navduševanje nad Stožicami, čeprav gre za spomenik poteptanih človekovih pravic gradbenih delavcev, ne preseneča, saj je že decembra 2009 ob 20. obletnici padca berlinskega zidu odlikoval šefa nekdanje Udbe Tomaža Ertla, ki je ukazal tajne akcije proti četverici JBTZ in v propadlem režimu kratil človekove pravice. Z odlikovanjem Ertla je povzdignil kratenje človekovih pravic na raven družbene vrednote, saj državna odlikovanja odsevajo tudi državne (družbene) vrednote.

Zato tudi ne preseneča Türkova mednarodna izoliranost: Zvera je podprl Joseph Daul, vodja poslanske skupine Evropske ljudske stranke v evropskem parlamentu, Pahorja pa nekdanji nemški kancler Gerhard Schröder, ki se je v zgodovino vpisal z reformami, ki so Nemčijo spremenile v današnjo izvozno velesilo. Türka doslej ni podprl nihče, ki bi bil kaj veljal v mednarodni politiki. Tako kot tudi njegovega političnega favorita Jankovića ne. Vprašajte se, le zakaj Türka in Jankovića ne podpira nihče, ki v mednarodni politiki kaj velja.

Predsednik Türk kljub številnim aferam in zavrženim dejanjem danes dosega rekordne rejtinge javnomnenjske podpore, za kar so najbolj krivi glavni tiskani mediji Dnevnik, Delo in Večer ter glavni televizijski hiši POP tv in RTV Slovenija. Omenjeni mediji, ki obvladujejo več kot 90 odstotkov medijskega prostora in so pod popolnim nadzorom levičarjev, politika Türka niso kritično nadzorovali, ampak so mu peli hvalnice in iz njega naredili pravo politično zvezdo. Danes številni uredniki in novinarji omenjenih medijev podpisujejo novo peticijo o ogroženosti medijske svobode, čeprav so na primeru Türka pokazali, da gre v resnici za poslušne in nekritične medije.

Bolj od Türka je v teh medijih nedotakljiv samo še Milan Kučan, nekdanji predsednik centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije, danes pa glavni pobudnik ustanovitve Pozitivne Slovenije, ki jo vodi veliki Türkov politični favorit Janković. Omenjeni dominantni levičarski mediji so tudi krivi, da v Sloveniji po dveh desetletjih od padca komunizma v resnici še vedno nimamo medijskega pluralizma in zato tudi ne poštenih predsedniških volitev, saj volivci zaradi medijske cenzure ne morejo izvedeti o vseh predsednikovih spornih ravnanjih in se na podlagi tega odločiti, ali bi sploh volili zanj.

Türk je na predsedniških volitvah jeseni 2007 zmagal z lažno obljubo, da bo predsednik vseh državljanov. Njegov dvolični odnos do rekordno nizke brezposelnosti v času Janševe vlade je že takoj po volitvah razkril, da gre v resnici za političnega lažnivca, ki državljanov ne združuje, ampak ločuje.

Zapomnite si: če bo Türk znova izvoljen, nas bo s svojim obujanjem totalitarne zgodovine še bolj vrnil v preteklost, brutalno razdelil in povsem zatrl razvoj Slovenije v normalno, demokratično državo.”

Zakaj Danilo Türk ni dober predsednik, priča tudi njegova zadnja predvolilna akcija, ko je v svojem brezplačniku objavil fotografijo, na kateri pozira s takrat hudo bolnim Janezom Drnovškom.